Francosko sodišče je Naserja Al Kelajfija, ki je hkrati direktor katarske televizijske postaje BeIn Sports, obtožilo, da je sodeloval pri nakazilu 3,1 milijona evrov podjetju, ki je v lasti sina predsednika mednarodne atletske zveze. Kelajfi, ki ga preiskujejo od marca, naj bi odobril transakcijo med podjetjem Oryx Qatar Sports Investment, katerega solastnik je, in podjetjem sina Lamina Diacka, ki je bil predsednik mednarodne atletske zveze med letoma 1999 in 2015. Obe plačili naj bi bili izvedeni leta 2011, pod drobnogledom pa sta svetovni prvenstvi leta 2017 v Londonu in letošnje v Katarju.
Kelajfijevi odvetniki obtožbe v ovadbi zanikajo, češ da osumljeni leta 2011 ni bil niti direktor niti solastnik podjetja, saj je imel delnice v podjetju zgolj med letoma 2013 in 2016. Nekdanji predsednik Mednarodne atletske zveze, 85-letni Lamine Diack, je bil korupcije obtožen že marca, nalog za aretacijo pa je bil izdan tudi za njegovega sina, Papo Massato Diacka. Za isti primer preiskujejo še Josefa Al Obajdlija, ki je prav tako v upravnem odboru televizije BeIn.
Katar je tako vpleten v še en korupcijski škandal, povezan z organiziranjem velikih športnih prireditev. Mednarodna nogometna federacija FIFA je namreč leta 2010 izključila dva člana izvršnega odbora, ki sta za svoj glas Katarju kot organizatorju svetovnega prvenstva leta 2022 prejela podkupnino. Do podkupovanja naj bi prišlo tudi med FIFA in katarsko televizijsko postajo BeIn, katere predsednik je omenjeni Kelajfi.
Darila, štipendije, plačano pripravništvo in gotovina
Podkupovanje pri izbiri organizatorja večjih športnih prireditev je tako razširjeno, da je v literaturi o korupciji postalo že skoraj svoj žanr. Še posebej so na udaru olimpijske igre, kjer države gostiteljice lahko računajo na obnovo ali dograditev številnih športnih objektov ter rast turizma. Čeprav je do podkupovanja verjetno prišlo že prej, naj bi do vidnega razmaha prišlo sredi osemdesetih prejšnjega stoletja, ko se je za gostiteljice prijavljalo vedno več držav, koruptivne prakse pa so postajale tudi vedno bolj vidne.
Leta 1986 so mediji prvič obširneje pisali o fenomenu korupcije pri organizaciji olimpijskih iger. Številni člani olimpijskega komiteja so za glas tako prejemali različna darila, štipendije, brezplačne počitnice, letalske vozovnice, plačana pripravništva ali celo gotovino. Korupcija naj bi vrhunec doživela nekaj let pozneje, ko so bile v igri olimpijske igre leta 2000, ki jih je na koncu dobil Sydney. Znotraj olimpijskega komiteja je zaradi očitkov o korupciji prišlo do reforme in celo izključitve članov izvršnega odbora. Podobno so v zvezi z dodelitvijo gostiteljstva olimpijskih iger leta 2002 osumili kar 30 članov komiteja (od 104).
Mamljiva javna sredstva
Mednarodna protikorupcijska organizacija Transparency International na svoji spletni strani opozarja, da se priložnosti za korupcijo pri izbiri lokacije večjega športnega dogodka začnejo že z oddajanjem ponudb in nadaljujejo vse do konca dogodka. Korupcija lahko vpliva na skoraj vse korake pri organizaciji, vključno z imenovanjem ljudi na položaje, dodeljevanjem pravic za televizijske prenose, oglaševanjem in investiranjem v nove gradnje.
Kot so zapisali pri organizaciji, se največ tveganja za korupcijo pojavi, ko države gostiteljice morajo v zelo kratkem času organizirati dogodek in zanj zgraditi dodatne kapacitete. Pri Transparency International tako menijo, da bi daljše obdobje od izbora gostiteljice do dejanskega dogodka lahko bistveno zmanjšalo tveganja korupcije, največ pa bi lahko naredili že s tem, da bi iz organiziranja izločili ali pa vsaj zmanjšali delež javnih sredstev.
Če bi organizacijo večjih športnih dogodkov namreč financirali iz zasebnih sredstev, bi bilo manj denarja namenjenega gradnji novih objektov, za katere je znano, da po koncu dogodkov, kot so olimpijske igre ali svetovno prvenstvo v nogometu, samevajo in propadajo. Športni dogodki bi potem lažje ostali samo to: športni dogodki, ne pa priložnost za »regeneracijo mesta« in posledično način za črpanje javnih sredstev za enkratne, kratkotrajne dogodke, ki po koncu ne koristijo več lokalni skupnosti. O vsaki propadli olimpijski destinaciji, kot je na primer norveški Lillehammer, tudi verjetno ne bodo posneli serije.
