Podobe obvladujejo svet. V preteklih dneh sta med vso drugo slikovno ponudbo kazala na položaj v svetu dva niza podob. V ameriški seriji imajo predstavniki države dvignjen ali proti občinstvu uperjen prst, majhno erekcijo pod kotom od nič do 90 stopinj: žugajo, grozijo in ukazujejo. Predsednik pa rad pozira z navzgor izpahnjeno spodnjo čeljustjo po nesmrtnem italijanskem vzoru. Ta poza je lahko kombinirana s trdim prstom iste osebe ali postavljena v ozadje kakšnega drugega uradnika z izproženim prstom za večji učinek. (Fotografija predsednika s sprejema pri angleški kraljici je bila manj impozantna: spodoben, v fraku, z belim metuljčkom in ogromnim trebuhom.) V drugem nizu si predsednika Putin in Xi segata v roke tako, kot to naredijo le dobri stari prijatelji, z zamahom in krepko, da lahko vsi vidijo. Slikala sta se tudi v živalskem vrtu. Lahko bi se bila postavila pred kletko, v kateri je zaprta kakšna huda zver, kar ne bi bilo slabo sporočilo. A sta šla raje k pandam, ki človeku privabijo nasmeh na obraz. Vse te podobe so samopromocijske. Ti ljudje hočejo, da bi jih videli take, tako. Kontrast bi ne mogel biti zgovornejši.
Na eni strani imamo državo, ki se opira na grožnje in ukazovanje, ne toliko na moč, kolikor na silo. Bolj ko njena moč slabi, bolj je nasilna. V vojni je dobesedno ...
