Znanstveniki so vedeli, da se pod ledom na Antarktiki na južnem polu skriva na stotine jezer, natančno 470. Šele najnovejša raziskava britanskih in ameriških strokovnjakov pa je pokazala, da je več takšnih jezer tudi na Grenlandiji na severu. Že prej poznanim štirim so zdaj na seznam dodali še 56 na novo odkritih jezer, ki se bohotijo pod več kilometrov debelim ledom. Po velikosti se nikakor ne morejo kosati denimo z Vostokom, 250 kilometrov dolgim sladkovodnim jezerom, ki leži pol kilometra pod pokrovom večnega ledu na Antarktiki in velja za največje podledeniško jezero na svetu (ter tretje največje nasploh). Največje na Grenlandiji je dolgo okoli šest kilometrov, v povprečju pa so dolga okoli kilometer in pol.
Znanstveniki so še sredi 50. let prejšnjega stoletja mislili, da pod ledenimi pokrovi severnega in južnega pola ni tekoče vode. Da se motijo, so ugotovili ob odkritju podledeniških jezer na Antarktiki, podobna zgodba pa zdaj poteka še na največjem otoku na svetu. »V sklopu te raziskave smo prvič začeli ustvarjati grob oris sistema jezer pod ledom Grenlandije,« pravi vodja raziskave, hidrologinja Jane Bowling z univerze Lancaster. Bowlingova je v sklopu raziskave pregledala in analizirala podatke 570.000 kilometrov ledene ploskve, ki so jih zbrali z Nasinim radarjem. Z njegovo pomočjo so s številnimi preleti ustvarili načrte oblike ledenih sten pa tudi njihovo notranjost. »Gladina teh 'aktivnih' jezer, ki se polnijo in praznijo, je odvisna od tega, koliko ledu se stopi vanje,« je razložil soavtor študijeStephen Livingstone. Da ne zmrznejo pod ledom, ampak ostanejo v tekoči obliki, poskrbita pritisk ledu od zgoraj in geotermalna energija, torej toplota Zemlje od spodaj.
Kaj se skriva v vodi?
Podledeniška jezera nastanejo, ko se staljena voda snega in ledu oblikuje na dnu ledene plošče, spremljanje njihovega preoblikovanja pa bo strokovnjakom dalo boljši vpogled v podledeniški vodni sistem ter dinamiko toka ledu pod vplivom podnebnih sprememb. Ledena ploskev je na Grenlandiji v povprečju debela okoli tri kilometre, kaj natančno se dogaja pod njo, pa za znanstvenike za zdaj ostaja skrivnost. Po nekaterih ocenah območje z dvigom temperatur izgubi 244 milijard ton ledu na leto, po najbolj črnem scenariju, če se stali ves led, pa bi se gladina svetovnih voda dvignila za sedem metrov. Za prihodnost ustvarjanja ocen podnebnih sprememb je ključno razumevanje, kaj se dogaja s staljenim ledom na poti na površje. Za Antarktiko že vedo, da ko jezera začnejo odvajati »odvečno« vodo, povzročijo hitrejše odvajanje ledu, zato strokovnjaki podoben pojav predvidevajo tudi za Grenlandijo. Še več, v lani objavljeni študiji so predvideli, da bi lahko tovrstno odvajanje vode za kar štirikrat pospešilo pretok ledu.
Strokovnjaki z navdušenjem pričakujejo tudi analize vode iz jezer in ledu, ki bi lahko skrivale podatke tako o pradavnem podnebju kot o obstoju za nas še neznanih oblik življenja, najverjetneje pa bodo podale še kakšen odgovor o evoluciji življenja. Na Antarktiki zadnja leta s pomočjo izvrtanih lukenj skozi ledeni pokrov z dna jezer nabirajo vzorce usedlin, v katerih so odkrili milijone let stare kremenaste alge, presenetili pa so jih oklepi rakcev, tardigrad ter deli gliv, ki so jih našli v blatu. Kaj, če sploh, bodo našli pod Grenlandijo, lahko samo ugibajo. Mogoče je tudi, da bi jim potencialno najdeni živi organizmi pomagali pri presoji, ali lahko življenje obstaja tudi na drugih planetih, za katere domnevajo, da pod ledom skrivajo tekočo vodo.
