Vest, da je pred dnevi v enaindevetdesetem letu starosti, med plavanjem v Blatnem jezeru umrla Ágnes Heller, ena pomembnejših filozofinj minevajočega časa, me je vrnila na konec lanskega poletja, na hannovrsko letališče, kamor sem priletel, da bi se udeležil literarnega festivala v bližnjem topliškem mestu Bad Oeynhausen. Na izhodu iz letališča me je pričakal voznik in upal sem, da me nemudoma odpelje do hotela, v katerem bi lahko nadaljeval, kar je bilo zgodaj zjutraj tako grobo prekinjeno. Počakati morava še eno osebo, je rekel, na kar sva molče, on za kramljanje preveč zadržan, jaz preveč utrujen, čakala najino neimenovano sopotnico ali sopotnika.
Pol ure pozneje je skozi vrata letališke stavbe prišla drobna starka, kostanjevih las in otroško živih, radovednih oči. Nekoč sem jo že videl, nekoč sem jo že poslu...
V bližini majhnega pravoslavnega pokopališča v osrednji Bosni, na katerem sta pokopana moja stara starša, je pred dvajsetimi leti vzniknil arheološki...
