Vas, za katero statistika pravi, da je največji kraj v zaledju Izole, je na prvi pogled videti kot druge istrske vasi. Ima cerkev, župnijski in zadružni dom, nogometno igrišče in pokopališče, a se od drugih vasi v Istri razlikuje po tem, da v vasi delujejo tri gostilne. Gostilna Korte, ki je postala atrakcija na slovenski kulinarični sceni že pred tridesetimi leti in slovi po domači hrani in porcijah, ki odnesejo s stola tudi najbolj prekaljene jedce, gostilna Hiša Torkla, ki velja za eno najboljših gostiln v slovenski Istri, v začetku letošnjega leta pa so odprli še gostilno Stara šola, ki deluje v sklopu prenočitvenega kompleksa s 65 posteljami in je prototip moderne kuhinje, ki združuje tradicijo ter novodobne kuharske tehnike. Vse tri gostilne imajo razgled na sosednje vasi in gričevje, ki očara še tako zahtevne lovce na panoramsko romantiko.
Domača gostilna pri cipresah
Gostilna Korte nosi letnico 1964 in obratuje v nekdanjem zadružnem domu, ki so ga zgradili leta 1954. Takrat so posadili tudi ciprese, ki so postale zaščitni znak kortežanske vedute. Lejla Džafić, ki trenutno vodi gostilno, pravi, da se izbor jedi od takrat, ko je pred dvajsetimi leti kot natakarica prišla delat v gostilno, sploh ni spreminjal. Spreminjali so se le najemniki, saj je prostor last krajevne skupnosti oziroma izolske občine. »Njoki s srnjadjo, bobiči, fuži z zajčkom, jabolčna krostata, palačinke in domač kruh so takšni, kot so bili nekoč, vse sestavine pa so lokalnega izvora,« razlaga Lejla Džafić v senci visokih cipres, ki jih od dopoldneva do poznega popoldneva zibljejo vetrovi in ki dajejo senco vrtu, na katerem kraljujejo težke lesene mize in klopi.
Gostilna Korte je pravzaprav vaška gostilna, kamor poleg turistov, med katerimi prednjačijo Nemci, Avstrijci in Italijani ter vikend forešti iz notranjosti Slovenije, redno prihajajo tudi domačini. Največ jih pride tja ob nedeljah po maši in igrat karte – briškolo. Igralci najbolj priljubljene igre s kartami v Istri imajo na vrtu celo svojo mizo, ki so jo izdelali sami, pozimi pa igrajo v gostilni, kjer vsak dan gori ogenj v kaminu in se ob večerih po popitem kozarčku več zaigra tudi mora cantada, igra, ki je znana po tem, da nasprotnika z dlanmi tolčeta po mizi in na ves glas vpijeta številke v italijanščini. Svoj ritual imajo vsako nedeljo tisti, ki hodijo k maši, vključno z župnikom. »Vsak teden pridejo k nam spit kavico, mi pa jih počastimo s sladico,« pravi Džafićeva in doda, da se ji zdi zanimivo, da gostilno Korte pravzaprav bolj kot prebivalci Kopra ali Ankarana poznajo tisti iz notranjosti Slovenije.
Pri mojstru za meso v torkli
Nasproti stare gostilne, korak čez cesto, domuje Hiša Torkla. Nekdaj je bila tukaj čisto prava torkla, kot pravijo v Istri oljarni oziroma prostoru za pridobivanje oljčnega olja, kasneje je tam začela obratovati tudi gostilna, ki je v novi podobi zaživela v začetku novega tisočletja. Sebastijan in Andreja Kovačič, ki vodita po mnenju mnogih eno najboljših gostiln na vsem istrskem polotoku, sta v Torklo v Korte prišla kot najemnika leta 2012. Prej sta vodila gostilno in butični hotel Dobra Vila v Bovcu, Sebastijan pa je svoje kuharske veščine še prej izpopolnjeval v ljubljanskem Vitezu, na Pristavi Lepena ter v ljubljanski gostilni Medana. »Ko sva prišla sem, Kort sploh nisem poznal,« razlaga Kovačič, medtem ko iz kuhinje zapiska zvok, ki oznanja, da je kruh v peči že pečen. Tudi v Torkli prisegajo na doma pečen kruh, s tem, da se z lokalnimi sestavinami ne hvalijo. »Srčno bi si želel, da bi imel vse lokalno, vendar je to nemogoče. Zato sestavine kupujem na tržnici ali pa se odpeljem čez mejo. Nekaj sem se pogovarjal z določenimi dobavitelji, samo nihče ne more zagotoviti vsak dan svežih sestavin. Vsi me tudi sprašujejo, zakaj nimam slovenskega mesa. Preprosto zato, ker ga ni oziroma ti nihče v Sloveniji ne zmore zagotoviti enake kvalitete mesa vse leto. Problem je, ker imajo kmetije premalo živine. Če zakolješ nekaj krav na leto, to ne more biti dovolj. Vsaka druga gostilna v Sloveniji ponuja slovensko meso, a slovenskega mesa za žar ni. Dogaja se podobno kot pred desetimi leti s paškim sirom. Na Pagu je tisoč ovac, paškega sira pa je bilo dovolj za vso Ameriko,« pravi Sebastijan.
Hiša Torkla slovi po zorjeni govedini, ki vse leto nežno cvrči na odprtem ognju v osrednji jedilnici, kosi uležanega mesa pa prihajajo iz Bavarske in Irske. Po novem bodo tudi iz Toskane. Klasika v Torkli so še kostanjevi njoki s črnimi tartufi, špageti s sardelami, karpačo iz hobotnice, črna rižota, od sladic pa hišna gibanica. Ponosni so tudi na hladne predjedi po vzoru španskih tapasov in na vinsko karto, na kateri je poleg lokalnih Santomasa, Pucerja z Vrha, Klen'Arta, Bordona in Korenike Moškona še 30 italijanskih in 20 francoskih prvoligaških vin.
Stara šola, novi okusi
Najmlajša gostilna v Kortah je v stari šoli. Pravzaprav v nekdanji državni ljudski šoli, ki je bila z dekretom ustanovljena leta 1819 in bo letos praznovala 200 let. Leta 2016 so se lotili prenove, saj je stavba spomeniško zaščitena, letos februarja pa so poleg prenočišč odprli še gostilno. Kot pravi Marko Gorela, vodja kulinaričnega dela v Stari šoli, si tri gostilne v vasi med seboj niso konkurenčne, ampak se dopolnjujejo. »Pri nas poleti gostje bivajo tri noči, tako da po navadi prvi večer jedo pri nas, nato pa gredo še v Hišo Torkla in gostilno Korte. Vem pa tudi, da k nam iz obeh gostiln pošiljajo goste prenočevat. Po sezoni se bomo usedli skupaj in zmenili, kaj lahko naredimo skupnega. Čas je, da oživimo zaledje Izole. Če delujemo kot ekipa, smo lahko še uspešnejši, o tem sem prepričan,« o vaški gostilniški konkurenci razmišlja kuhar, ki je nekdaj vodil portoroški gostilni Tapas in Salina.
Tudi v Stari šoli je center gostilniškega dogajanja odprti kamin in gradela, s tem, da v nasprotju s Torklo v Stari šoli prisegajo na sestavine iz okolice. Tako pri vinih kot pri hrani. »Hoteli smo hrano, ki bo drugačna, kot je v gostilni Korte in Torkli. Vse sestavine, ki jih zaužijejo naši gosti, lahko tudi kupijo v naši trgovinici. Govedina je iz Krmina v italijanskih Brdih, dobivamo pa jo od dobavitelja, ki oskrbuje tudi znamenito gostilno La Subida. Zelenjavo kupujemo v Agrariji in pri različnih pridelovalcih iz Istre, ribe pa so od lokalnih ribičev,« o sledljivosti razlaga Gorela. Tudi v Stari šoli imajo na meniju domač kruh, fuže in pljukance izdelujejo sami, jedilnike pa sproti prilagajajo ponudbi in letnim časom, zato so na njihovem meniju zvezda stalnica le njoki s kokoško. Kot pravi Gorela, so posebno ponosni na zlati izbor 53 etiket vina, med katerimi prednjačijo vsi najboljši vinarji iz slovenske Istre. Pa še ena posebnost je na meniju v najmlajši gostilni v Kortah – oslovsko meso, ki, pravi Marko Gorela, postaja vse bolj priljubljeno in cenjeno, čeprav ga imajo mnogi še za precej eksotično in za zdaj ekstravagantno specialiteto.
