Da zraste gozd, tak, ki je vreden svojega imena, je pri nas potrebno okoli 50 let. Petdeset let počasne rasti izgine skoraj dobesedno v trenutku. Drevesa, ki so dajala senco, iz katerih listja je nastajal humus, ki so ščitila tla pred vetrno in vodno erozijo, ki so blažila segrevanje in navsezadnje tudi uporabljala za svojo rast ogljikov dioksid, plin, ki ga trenutno najbrž ne mara prav dosti ljudi, hkrati pa delajo kisik, da mi lahko dihamo. Predragocena drevesa. Iz katerih takole mimogrede naredimo nekaj ton polen, sekancev ali peletov za kurjavo, da imamo lahko stanovanje ali hišo (pre)toplo (kajti nafta ni obnovljiva, les pa je!). Ali pa na kupe pohištva, ki ga je treba, vsaj v naši megapotrošniški družbi, menjati vsakih 20 let – sem bil preskromen v tej oceni? Samo da imamo gospodarsko rast in da se troši, kisik bo nastal drugje, ogljikov dioksid bo poniknil kje drugje.
Takole dobesedno v trenutku nam ogenj požre vse to, od potencialnega pohištva do kurjave in še česa. Je torej ogenj naš sovražnik številka ne vem koliko? Kaj pa vem. Ko sem bil otrok, je na Krasu kar pogosto gorelo. Predvsem grmovje in trava, kajti Kras ni bil tako zaraščen, kot je danes. Zdaj govorimo, da se površine, tudi na Krasu, preveč zaraščajo. Kako to preprečiti? S pašo, sekanjem, obsežnejšim obdelovanjem zemlje – kdo pa bo to delal? Pravzaprav nas v tej situaciji kakšen požar tega hitro reši. Saj potem se spet v nekaj letih zaraste. In na Krasu bo spet več gmajn, ne bo tako zaraščen.
Če v Avstraliji ne bi bilo gozdnih požarov, bi se evkaliptusova drevesa postarala, podmladka zaradi pregoste sence in podrasti ne bi bilo. Tako pa ogenj naredi prostor za mlada drevesa – semena so odporna proti ognju in mladje hitro odžene, še preden se lahko zgosti podrast. Ogenj torej ni vedno le uničevalec, včasih je celo čistilec. Požari so katastrofa le za ljudi, ne za naravo.
V naravi ni katastrof, so morda katastrofe za tiste vrste življenja, ki so pri tem ranjene ali morda izginejo, izumrejo. Narava pa ni ne prijazna, ne grozeča, ne lepa, ne grda, je pač narava. Ki jo mi ocenjujemo skozi svoje oči. Ja, hudo mi je, ko slišim za požare v Sibiriji in Amazoniji, ampak zato, ker sem prepričan, da si s tem počasi kopljemo svoj grob. Kdo pa si želi umreti?! Jaz že ne.
