Slovenija se je s spektakularno zmago proti Poljski vrnila v boj za nastop na evropskem prvenstvu leta 2020. Varovanci Matjaža Keka so zasenčili vodilno reprezentanco skupine G Poljsko in ji prizadejali prvi poraz po seriji štirih zmag brez prejetega zadetka. Zmaga Slovenije je pomembna tudi zato, ker je Poljska s tem izpolnila bonus spodrsljajev, če želi osvojiti prvo mesto v skupini G. Poljaki bodo morali na današnjem derbiju skupine z drugouvrščeno Avstrijo igrati na vso moč, sicer bodo zapravili točkovno prednost pred zasledovalci, ki je zdaj tri točke. Če bi zmagali v Ljubljani, bi bila prednost šest točk.
Slovenija je po skoraj treh letih dosegla odmevno zmago. Nazadnje je prikazala takšno predstavo oktobra 2016, ko je v Stožicah v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo premagala Slovaško in remizirala z Anglijo, ki je bila zrela za poraz, a jo je v tekmi življenja z obrambami reševal vratar Hart. Slovenski reprezentanti so z igro, odnosom in zmago poskrbeli za nogometno evforijo, za katero ima veliko zaslug selektor Matjaž Kek, potem ko je lani v ligi narodov pod Tomažem Kavčičem padla v klet evropskega nogometa.
Nevidna Lewandowski in Piatek
Največja razlika med Kavčičevo in Kekovo Slovenijo je v vratarju. Globalni nogometni zvezdnik za 100 milijonov evrov Jan Oblak je v obrambo vnesel zanesljivost in mirnost. S preobrazbo je postal vodja slačilnice. Ko je v odsotnosti kaznovanega Jokića dobil še kapetanski trak, je na tekmi proti Poljski vse delovalo tako, kot je zapisano v nogometnih učbenikih. Obnašanje Oblaka proti Poljski je bilo kapetansko. V trušču Stožic je tako glasno vodil in spodbujal soigralce, da je ostal skoraj brez glasu. Tako kot v Atleticu Madrid, katerega zaščitni znak je granitna obramba, je soigralce razporejal pred golom, da so sezidali zid, v katerega so se živčni Poljaki nemočno zaletavali. Ko se je na igrišču zaiskrilo, je kot pravi kapetan pritekel v center dogajanja in umiril soigralce, da niso nasedli provokacijam. Po tekmi je v nedogled brez znakov naveličanosti odločno in premišljeno odgovarjal na novinarska vprašanja v kleti stadiona Stožice.
»Igrali smo točno tako, kot smo se dogovorili. Bili smo eno. Na vsako žogo smo šli, kot da je zadnja. Le tako je Slovenija lahko uspešna in dobra. Vse je v pristopu in borbenosti. Verjamem v nas in našo prihodnost, da smo lahko takšni tudi na naslednjih tekmah. Najbolj sem vesel, če v golu nimam dela, ker to pomeni, da so vsi drugi dobro opravili svoje delo. Nič se ne bom pritoževal, če bo tako na vsaki tekmi,« je pripovedoval Jan Oblak. Pojasnil je, da sta bila zvezdniška napadalca Poljske Lewandowski in Piatek nevidna, ker je Slovenija igrala kot ekipa, zato nista imela nobenega prostora. Kot vrhunski profesionalec je opozoril, da še ni čas za evforijo, ker je to zgolj ena zmaga. Že jutri Slovenijo čaka nova tekma z Izraelom. »Če bomo pokazali to, kar smo proti Poljski, ni bojazni za ugoden izid. Če ne osvojimo treh točk proti Izraelu, nam tudi zmaga proti Poljski ne bo pomenila veliko,« je izpostavil 26-letni Škofjeločan.
Kek proti nogometnim učbenikom
Pohvale je poželo vseh 11 nogometašev, a izstopali so kreativni Josip Iličić z dvema asistencama, ki je bil razpoložen, razigran in z obilo idej, ter strelca obeh golov. Centralni branilec Aljaž Struna je dosegel premierni gol za reprezentanco po kotu tako, kot so uigravali na treningu. Po koncu tekme je 29-letni Pirančan presenetil z izjavo: »Gola sem seveda zelo vesel, a sem branilec in ne živim za gole, ampak bolj za to, da ne prejmemo gola. Zelo sem zadovoljen, ker nam je uspelo mrežo ohraniti nedotaknjeno.«
Ljubljančan Andraž Šporar pod Kekom iz tekme v tekmo igra boljše in postaja nosilec igre. Gol je zabil s težkega položaja in hladnokrvno s strelom med nogama vratarja – kar je bila tudi edina možnost – tudi zato, ker je zanj realizacija priložnosti postala rutina, saj to stalno počne v slovaškem prvenstvu. Kek je pokazal pogum s tem, da je šel v tekmo z dvema napadalcema. Iz Iličića in Šporarja je naredil tandem, ki odločno sodeluje in lahko prebije vsako obrambo skozi kombinatoriko ali protinapad.
Če bi Kek slepo sledil nogometnim učbenikom, v ekipi ne bi bilo branilca Mihe Mevlje in vezista Reneja Krhina, ker v letošnji sezoni nista odigrala še niti minute za svoja kluba. A zaščitni znak slovenske reprezentance je vedno bil, da v njej zablestijo igralci, ki v svojih klubih grejejo klop ali sedijo na njej. Mevlja je potreboval nekaj minut, da je ujel ritem, nato pa poskrbel, da je bil zvezdnik Milana Piatek neviden; mnogi so Poljaka opazili šele, ko je bil zamenjan. Krhin je odigral življenjsko tekmo in v navezi s Kurtićem nakazal, da bi lahko postala takšen dvojec vezistov, kot so bili v zlati generaciji Čeh in Pavlin ter v naslednji Koren in Radosavljević. Celo za mnoge strokovnjake je bilo presenečenje, da je bil v začetni enajsterici namesto »umetnika« Mihe Zajca šprinter in maratonec Roman Bezjak. Peščica, ki si je ogledala vse treninge reprezentance na Gorenjskem, pa je že dan pred tekmo natančno vedela, da bo Bezjak, ki je izjemno borben in strasten nogometaš, začel tekmo, na kateri se je nato neverjetno prilagajal vlogam.
.jpg)
