Na svojih obiskih rodovitnih dolin s šentflorjanskim imenom sem kdaj že srečala kakšnega podeželskega župana, ki ga je strahovito skrbelo za kmetije v njegovi občini. Slišala sem že: »Oh, kakšna škoda. Nekoč so bili to takšni lepi sadovnjaki, takšne lepe njive! Pa hiše in hlevi, kakšna škoda je šele to! Včasih tako mogočni, s takšno ljubeznijo zazidani, zdaj pa vse propada.« Temu je nato sledilo dolgo, a v resnici prazno govoričenje o starih lastnikih brez prave sreče s potomci ali pa o tem, kako se starejši gospodarji še zmeraj oklepajo svojih lastnin, čeprav se še komaj držijo na nogah, medtem ko njihovi sinovi in hčere, v bistvu tudi sami že starci, le stežka prenašajo breme generacijskih razlik in v globokem alkoholu utapljajo nesrečo ob tem, da jim starši svojih zastarelih kmetijskih gospodarstev zagotovo ne bodo prepustili pred smrtjo – nekateri bodo, zagrenjeni in s cirozo, svoje starše v prehodu pod rušo najbrž celo prehiteli.
Kadar sem bila ob tem res pri volji za debate, sem stokajoče župane spraševala, ali so pripravljeni svojo zaskrbljenost kakor koli udejanjiti v praksi, kaj pa vem, ...
Spletni test je bil eden tistih enominutnih, ki jih klikneš za pavzo med delom ali kar tako. Odgovorila sem na nekaj vprašanj in »spletni modrec« mi...