Življenje Valentina Vodnika je bilo tesno povezano z Ljubljano. Nekateri kraji, kjer je živel in deloval, so v spominu meščanov še vedno povezani s pesnikom, spet drugi so za udeležence kolesarskega izleta po Vodnikovi Ljubljani precejšnje presenečenje. Izlet v sodelovanju z Vodnikovo domačijo Šiška vodi Luka Vidmar iz ZRC SAZU, ki je eden največjih strokovnjakov za Vodnika pri nas. Pot je začrtal okoli desetih postojank, začenja pa jo na Trgu francoske revolucije pred spomenikom Ilirskim provincam, na katerega je Jože Plečnik dal vklesati Vodnikove verze iz ode Ilirija oživljenja, in konča v pesnikovi rojstni hiši v Šiški, kjer se je Vodnik kot najstarejši med desetimi otroki rodil leta 1758. Svojega lepega otroštva se je Vodnik pozneje večkrat spominjal: podil se je po Rožniku, se drsal po zamrznjenih mlakah in najraje jedel žgance s čežano.
Mladi Vodnik se je osnov branja in pisanja učil pri lokalnemu šolmaštru Kolencu. V gimnazijo je hodil v jezuitski kolegij, ki je stal na mestu današnjega Zavoda Janeza Levca v Stari Ljubljani. Po končanem študiju je šel v frančiškanski samostan, ki je stal na prostoru današnje tržnice. Vodnikov trg, kot se imenuje sedaj, je bil še enkrat povezan z njegovim življenjem – Vodnik je poučeval v gimnaziji, ki so jo zgradili namesto samostana.
Na kosilih pri Zoisu
Ena od postaj na kolesarski poti po Vodnikovi Ljubljani je tudi Mestni trg 7, pred današnjo trgovino L'Occitane, kjer je med letoma 1780 in 1820 deloval knjigarnar in založnik William Henrik Horn. Ta je ob Vodnikovih učbenikih založil tudi Veliko pratiko in Malo pratiko. Navodila za pisanje Velike pratike je Vodniku pošiljal Žiga Zois, ki mu je tudi omogočil, da je leta 1796 postal kaplan v cerkvi svetega Jakoba in imel beneficij pri cerkvi svetega Florjana. V takrat dvojezični Ljubljani je Vodnik skoraj vsak teden pridigal večinoma v slovenščini. »Njegove pridige so bile zelo tople, človeške, napisane tako, kot se nam Vodnik kaže tudi sicer, z zelo dobrodušnim značajem. Brez karanja in z razumevanjem človeških potreb in slabosti. In to v času, ko se je v katoliški duhovščini krepila struja moralnega rigorizma,« pripoveduje Luka Vidmar.
Kot kaplan in vse do svoje smrti je na drugo stran Ljubljanice Vodnik v razkošno Zoisovo palačo na Bregu redno hodil na kosila. V Zoisovi palači pa so se vneli tudi spori med Valentinom Vodnikom in mladim jezikoslovcem Jernejem Kopitarjem, ki je prvega slovenskega pesnika leta 1803 izrinil z mesta najljubšega Zoisovega varovanca.
Umrl nasproti Uniona
Valentin Vodnik je zaradi možganske kapi umrl leta 1819 v krčmi pri Štefanu, ki je stala na mestu ljudske posojilnice nasproti hotela Union. Svoja zadnja leta je preživel v dveh sobah, ki jih je v tej gostilni najemal s svojo dolgoletno gospodinjo Evo Bučar. Glede na Vodnikove zapise mu je prav ona svetovala pri nastajanju Kuharskih bukev – prve slovenske kuharice. Eno izmed v njej zapisanih jedi pa so v Ljubljani pred kratkim tudi oživili. V gostilni Pri kolovratu namreč strežejo solato po receptu iz leta 1799, ki ga je zapisal prav Vodnik. Sestavljajo jo motovilec, trdo kuhano jajce, kuhana cvetača in rdeča pesa.
S kolesi se boste lahko po Vodnikovi Ljubljani ponovno odpravili spomladi. Za oktober pa na Vodnikovi domačiji napovedujejo podobno ekskurzijo po mestnih točkah, ki proslavljajo življenje in delo Žiga Zoisa.
