YHD in Sonček, izvajalca osebne asistence (nabora storitev, ki omogočijo samostojno življenje hendikepiranim), sta danesjavnost opozorila na anomalije zakona o osebni asistenci, ki je začel veljati z letošnjim letom. Zanj so se mukoma bojevali 25 let, dosegli najboljši primer modela zakona v Evropski uniji, poudarjajo, pristojno ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa se zdaj vede negotovo (nedavne predloge sprememb zakona so umaknili) in kot da ne bi povsem razumelo koncepta osebne asistence.
Problematični so predvsem kriteriji za ocenjevanje upravičenosti do ur osebne asistence, usposabljanje in preverjanje znanja osebnih asistentov in na drugi strani nerazmejenost dveh storitev – statusa družinskega pomočnika, ki ga poznamo že od prej, in statusa osebnega asistenta.
Sporno »deljenje« ur asistence
Predsednica YHD in strokovna vodja programa osebna asistenca Elena Pečarič je opozorila, da je ocenjevalno orodje, prek katerega se uporabnikom določa število ur osebne asistence, neobjektivno in temelji na medicinskem modelu obravnave uporabnikov. Subjektivno ocenjujejo uporabnikovo »samostojnost«, ne pa tega, česa ne zmore in kje bi potreboval osebnega asistenta. Število ur asistence se zdaj torej ne dodeljuje glede na dejanske potrebe uporabnikov, saj jih lahko nekdo po pritožbi dobi še enkrat več. Eni imajo zato zdaj teh ur preveč, drugi pa premalo.
Nad ocenjevanjem, povzetem po nemškem modelu, bedi Inštitut RS za socialno varstvo, na katerem pa se ne pogovarjajo več s pobudniki zakona YHD. Pečaričeva pravi, da komunikacije ni več, ker so inštitut opozarjali na določene nepravilnosti, tudi na to, da osebnih asistentov ne usposabljajo strokovno in ne preverjajo njihovega znanja. Problematični so tudi novi izvajalci storitev osebne asistence, ki so se nenadoma pojavili po uveljavitvi zakona. Mnogi med njimi ne razumejo koncepta osebne asistence, nimajo predznanja in niso dovolj strokovni.
Osebni asistenti za nedoločen čas
Druga težava, ki se dotika zakona o osebni asistenci – o tem je spregovoril direktor Sončka Iztok Suhadolnik –, je neurejen status instituta družinskega pomočnika, ki ga je povozil čas. Kakšnih 15 let je bila namreč uzakonjena praksa, da pri najtežje gibalno oviranih odraslih lahko kdo od družinskih članov zapusti trg dela in doma skrbi za hendikepiranega. Storitev plačata država in občina, družinski pomočniki pa nimajo pravic in ugodnosti iz delovnega razmerja. Pri osebnih asistentih je drugače, vsaj pri YHD je tako, je povedala Klaudija Poropat: njihovi osebni asistenti so zaposleni za nedoločen čas.
Osebni asistent naj bi z vstopom v življenje hendikepiranega razbremenil njegove svojce oziroma družino. A mnogi svojci tega ne vidijo tako. Institut družinskega pomočnika skušajo zamenjati z institutom osebnega asistenta, saj prvi dobi znesek minimalne plače (886 evrov bruto), drugi pa plačo (vsaj 1050 evrov bruto). Toda če osebni asistent postane družinski član, hendikepirana odrasla oseba ni nič bolj osamosvojena od primarne družine; vse to pa je podlaga za pokroviteljski odnos ali celo zlorabo znotraj družine. Zato pri YHD in Sončku želijo, da osebna asistenca ne bi bila več »družinski posel« – člani družine bi lahko bili osebni asistenti le v prehodnem obdobju oziroma ko bi nadomeščali osebnega asistenta na dopustu. Osebno asistenco sicer trenutno uporablja okrog 750 uporabnikov, osebnih asistentov pa je približno tisoč.
