‘Genski markerji pri nekaterih želodčno-črevesnih strongilidih ovac, občutljivih za antihelmintike iz skupine benzimidazolov« je zapleten naslov doktorske naloge Janeza Posedija. Zapleten naj bi bil tudi njegov značaj. Tisti, ki ga pobliže poznajo, so nam opisali, da je zelo prepričan o svojem prav. O svojih odločitvah raje ne razpravlja in ne sprašuje za mnenje. Le redke ljudi vzame za referenco, če že, morajo biti iz Nemčije, kjer se je šolal. Z njim lahko hitro prideš v konflikt, saj stoično zagovarja svoje stališče, pa če ima prav ali ne. Pravijo, da je težak sogovornik, s katerim se hitro 'zapneš', zato je z njim najbolje razpravljati, kadar so stališča vnaprej usklajena.
Za Posedija velja tudi, da je zamerljiv. Sedanji in bivši sodelavci poudarjajo, da ni »genetsko« hudoben, da ničesar ne počne iz hudobije, ampak iz samovšečnega in samozavestnega strokovnega prepričanja, ki ni vedno referenca. Ima zapleten način razmišljanja. Vidijo ga tudi kot formalista, zato je ob neki priložnosti izletela misel, da »niti na stranišče ne gre, če ni tako predpisano«. Kot strokovnjak je najbolj suveren na področju parazitologije, a se s strokovnimi objavami vendarle ni kdo ve kako dokazal. V stroki ne velja za top parazitologa, tudi ne za dobrega predavatelja, čeprav morda računa, da bo nekoč profesor. Toda ta vlak je odpeljal, pravijo naši viri na veterinarski fakulteti. »'Zanjimci' so boljši in so odšli naprej, resda s strahom, ker Posedi je pa le Posedi…« Z veliko verjetnostjo se bo vrnil na veterinarsko fakulteto, vendar bo moral tam sprejeti nov, podrejen položaj, mu napoveduje eden od Posedijevih nekdanjih fakultetnih sodelavcev, ki so bili nad njegovim ustoličenjem za generalnega direktorja uprave za varno hrano zelo presenečeni.
Od škornjev do tabličnih računalnikov
Dr. Črtomir Borko (tudi on se je sočasno kot Posedi potegoval za direktorja) je celo napovedal: »To se ne bo dobro končalo. Človek, ki ni nikoli delal v praksi, ki nima kakovostne kilometrine in ne pozna dela inšpektorjev, ne more voditi tako zahtevnega sistema.« Zadnja afera z mletim mesom je žal pritrdila Borkovemu preroštvu. Uprava je v hudi krizi vodenja. Začetno navdušenje, ki ga je Posedi izzval s svojim sindikalističnim delovanjem (nakupi tabličnih računalnikov, škornjev, torb…, mnogim zaposlenim je z napredovanji povišal plače, saj mu je prijateljski minister Židan z lopato dodajal denar), je postopno prešlo v apatijo.
Posedi po pripovedovanju sodelavcev ni timski človek, ne deluje povezovalno in ne zna komunicirati z ljudmi, zato škriplje na vseh koncih, tudi pri obveščanju javnosti. A vse krivde za to vseeno ni mogoče naprtiti Janezu Posediju. Levji delež je nosi ministrstvo za kmetijstvo, ki se od afere z medom decembra 2015 prek svoje PR-službe (ves čas jo vodi Luka Kočevar) močno vmešava v delo uprave in omejuje informiranje javnosti. Če bi upravo vodila avotonomna osebnost, ki bi se zavedala, da se z varno hrano, torej z zdravjem ljudi, ne gre igrati, tega seveda ne bi smela dovoliti. Naziv ambasador transparentnosti, ki ga je upravi za varno hrano leta 2017 podelila informacijska pooblaščenka, je zato za Posedija kazen, ne nagrada, saj ugotovitve inšpekcijskih nadzorov zelo nerad javno razkriva.
Netransparentnost
»S široko objavo informacij in ugotovitev iz postopkov inšpekcijskih nadzorov, na primer iz nadzorov nad pekarnami, gostinskimi obrati in čebelarji, je lahko uprava zgled preostalim inšpekcijskim organom,« je informacijska pooblaščenka utemeljila razloge za priznanje ambasador transparentnosti. Toda spomnimo, packe med peki in gostinci je javno razgalila Posedijeva predhodnica Vida Čadonič Špelič, seznam goljufivih čebelarjev, ki so čebele zdravili z zvarki iz prepovedanih kemikalij, pa je Posedi javno objavil šele po glasnih pritiskih javnosti, da to mora storiti. Enako je bilo kasneje z imeni trgovin, ki so kupce goljufale s tem, da so jim pod pretvezo, da jim prodajajo svinjino slovenskega izvora, ponujale uvožena živila. Njegovo stališče je namreč, da javno objavljanje seznamov goljufov za potrošnike »nima neke dodane vrednosti«. Tudi pred razpisno komisijo, ki ga je zasliševala kot kandidata za direktorsko mesto, je na vprašanje, ali naj zapisnik o inšpekcijskem nadzoru postane referenca za potrošnika, dejal: »Zelo bi pazil pri zasledovanju takšnega cilja oziroma ga sploh ne bi zasledoval.« Z zamolčanimi informacijami o tem, da so mesarji potrošnike ogrožali z žveplanjem mesa za čevapčiče, je to potrdil.
Kmetijska ministrica Aleksandra Pivec, ki že od svojega ustoličenja pred dobrim letom išče zamenjavo za Posedija, je takoj pristavila piskrček. Zagotovo se bo želela znebiti tako Janeza Posedija kot direktorice inšpekcije za varno hrano Andreje Bizjak, a bi morala, preden to stori, vest najprej izprašati sebi. Zaradi izletniškega turizma, ki ga v vlogi ministrice uprizarja že leto dni, namreč še ni utegnila začeti delati tega, za kar je bila imenovana – ministrovati. Popotovanja od stojnice do stojnice, rokovanja, fotografiranja, nazdravljanja… ne morejo in ne smejo biti prevladujoče početje nobenega ministra. Ker pri Pivčevi so, ne preseneča, da to, kaj odkrivajo inšpekcijske službe organa v sestavi ministrstva, na čelu katerega je, »izve šele iz medijev«.
Glede na dosedanje kriterije, ki jih je Aleksandra Pivec uporabljala pri kadrovanju, je upravičen tudi strah, da utegne vodenje uprave prevzeti »strokovnjak«, ob katerem se bo potrošnikom še tožilo po Janezu Posediju.
