Olgo res poznam že dvajset let. In jo berem. Sem, kot se temu reče, fen. Srečevala sva se po festivalih in zdaj sem prvič začutil, da je to nagrada za enega mojih. Nič čudnega, da je očitno ostala enaka, kot je bila. Omrežja so preplavile objave ljudi, ki se slikajo z njo, ona pa zmeraj nasmejana. Očitno ji še ni zoprno biti »ena od nas« –ljudi pač, kakršne lahko v življenju sreča vsak.
Handkeja ne poznam osebno, sem pa slišal veliko anekdot. Na Vilenici ob obujanju spominov vsako leto pride do tistih, v katerih nastopa. Kdor je tam prvič in upa na podobne celonočne zabave kot pred mnogimi leti, se mora zadovoljiti z anekdotami. Svet se je spremenil in literarno življenje umirilo; če književnosti svet ne jemlje več resno, mora ta resneje jemati sama sebe.
Svet se je spremenil tudi za Handkeja. Po objavi Pravičnosti za Srbijo so ga prevajali manj, zato se je težje seznanil z njegovim delom, tudi z besedili o krivici, ki naj bi se zgodila Srbiji. Morda so imeli težave tudi odločevalci. Spomnili so se nekdanjega Handkeja, tistega novejšega so poznali slabše. Morda bi sicer ugotavljali, da so njegova novejša dela slabša. Theodora Danek je trezno napisala: »Handke se je izkazal za najsodobnejšega zmagovalca: človeka onkraj svojega najboljšega časa, navdušenega nad alternativnimi dejstvi in izbranega od volilcev, ki ne vidijo celotne slike.«
In zdaj smo, kjer smo: vsi pišejo in govorijo o Handkeju, o Olgi komaj kdo. V Guardianu sta protestirala Žižek in Mazzini, Žižka zelo citirajo, Mazzinija ne, v tujini je pač samo pisatelj, bi rekel cinik. Veliko jih pravi – morda je Handke dober pisatelj, vendar naj bo za nagrado tudi dober človek. Hm. Imamo Prešernove nagrade. France za svoje nezakonske otroke, preživela dva je mlada mati dala v rejo, baje ni rad prispeval. »Ker me neka oseba stalno nadleguje, naj že napravim svojo oporoko, to zdaj storim. Premoženja tako nimam nobenega, če pa že kaj ostane za menoj, naj to pripade mojima otrokoma, ki ju imam z neko Jelovškovo iz Ljubljane.« Ob prvem rojstvu je bila Ana stara 16 let. Takrat so se s 14 leti dekleta sicer lahko poročala, a če bi presojali po današnje? Bi dobil državno nagrado? Ali pa razlikujemo med početjem v družbi in skritim doma?
Včasih se ob pisanju nagrajuje tudi držo. Če je manj zastopana, je težko ugovarjati, čeprav tako postaja manj zastopana literatura sama. Izgublja avtonomijo. Če se zaradi nje vznemirjamo, so vzroki neliterarni. Minljivi. Vsako leto študente vprašam, ali poznajo prodajana in vznemirljiva romana iz osemdesetih, Umiranje na obroke in Noč do jutra. Komaj kdo je slišal zanju, kaj šele bral. Tako gre to.
Uroš Zupan piše, da ima občutek, da je Handke oseba, ki se je pred desetletji odločila, da se bo obnašala, kot naj bi se obnašali veliki pisatelji. Poudarjala svojo drugačnost, da bi svet držala na varni razdalji. Najprej sta se vloga in človek pod njo izmenjevala, z leti pa je vloga začela rasti in naravnega Handkeja skrila tudi za Handkeja samega.
Seveda je Handke v pogledih na nekdanjo Jugoslavijo izpričal, kot pravi Drago Jančar, politično slepoto. Seveda literaturo vrednotimo tudi zunajliterarno in se tako podeljujejo tudi nagrade. Pa vendar. Morda je treba občasno v bran vzeti tudi šibkejšo stran – literaturo samo. Dandanes skoraj ni javnega govora o literaturi, ki ne bi bil tudi govor o osebni ali družbeni politiki. Nekaj časa debata o podpredstavljenostih, zdaj smo spet pri političnih pravičnostih.
»Handkeja bomo brali še naprej, saj je njegova literatura dobra. Njegova javna drža pa večinoma ne,« piše Milan Rakovac. Ga bomo res? Smo ga sploh kdaj? Pred leti je založnik njegovih prevodov v angleščino tarnal, da proda le nekaj sto izvodov, a vseeno ga je treba tiskati, to je vendar Handke, velik pisatelj. Je to še dovolj? Ali je pisatelj še zmeraj lahko samo pisatelj? (Če je, ga komaj kdo sploh opazi. Razen, seveda, če je zelo prodajan pisatelj, to zmeraj pusti vtis. A takih je malo.) Če pa ima tudi javno držo, je ne glede na to, kakšna je, in seveda ne da bi ga brali, pol ljudi takoj proti njemu, saj je svet razpolovljen.
Žal avtorjevega dela očitno ni mogoče ločiti od njegovih mnenj in dejanj, ta so očitno zanimivejša od del. Neradi slavimo »samo« ustvarjalce. Raje ploskamo poslovnežem, ki delajo profit iz pičlega plačevanja zaposlenih, uničevanja okolja in skupnosti. Le redki nergači se sprašujejo, kako uspešnež zasluži, kar zasluži. Zaslužek je bistvo, drugo ne šteje. Etiko prepustimo marginalcem.
Burroughs, Pound, Hamsun, Althusser, Prešeren imajo nekaj skupnega. Ne v pisanju, v življenju. Nekaj so naredili narobe. In še veliko jih je. Jih zavržemo? Je še mogoče zaploskati le pisanju, celo če se ne strinjamo s tistim, kar pišoči počne? Ali misli? Tudi ob zelo glasnih ploskanjih se v ozadju oglaša večni pripev: »Tam, kjer vsi mislijo enako, ne misli nihče.«
