Sezonsko prehranjevanje
Včasih so naše babice vso zelenjavo z vrta predelale v razne solate, omake, zelje in repo so kisale… Tako so poskrbele, da je bila družina tudi v zimsko-pomladanskem času preskrbljena z zelenjavo in potrebnimi vitamini, saj v trgovinah teh artiklov pogosto ni bilo mogoče kupiti. Na jedilniku je bila zelenjava glede na čas leta, zato lahko rečemo, da so se takrat prehranjevali sezonsko.
Sodobni čas je prinesel v trgovine večjo ponudbo sveže zelenjave, pridelane v rastlinjakih ali pa iz drugih delov sveta, kjer imajo drugačno klimo. Sedaj imamo v trgovinah na razpolago kompleten spekter sveže zelenjave skozi vse leto. Vendar se največkrat ne zavedamo, da so tisto zelenjavo, ki je prepotovala nekaj sto kilometrov, morali skladiščiti v hladilnicah, jo tretirati s posebnimi kemičnimi substancami za boljšo obstojnost… Takšna zelenjava je na oko zelo privlačna in nam v hladilniku lahko počaka tudi nekaj tednov do porabe. Vprašanje pa je, kaj iz te zelenjave naše telo sploh še lahko dobi razen balastnih snovi, ki zapolnijo naš želodec?
Paradižnik v hladilniku
Zelenjava tudi po pobiranju še »dela«, v celicah se še vedno dogajajo procesi razgradnje in gradnje. Tako na primer paradižnik, ki ga jeseni poberemo in še ni dozorel, zavijemo v papir in postavimo v zmerno toplo shrambo. Tam bo počasi spremenil barvo iz zelene v rdečo in postal užiten. S toploto se sprožijo procesi zorenja in tvorijo se sladkorji, zelena barva preide v rožnato… Ker pa nima dotoka novih hranil in sončne energije, pa tak paradižnik ne bo mel arome in okusa kot tisti, ki smo ga poleti pobrali direktno z vrta. Ko smo poleti pobirali zrele paradižnike, smo jih ponavadi hranili na sobni temperaturi in tam so počakali nekaj dni do porabe. Razlike med sproti utrganim paradižnikom in tistim, ko je na mizi stal nekaj dni, skoraj da ni bilo, razen tega, da je v nekaj dneh na mizi še malo dozorel. Drugače pa je bilo s tistim paradižnikom, ki smo ga nekaj dni hranili v hladilniku, »da ne bi prezorel«, saj so se zaradi izredno nizkih temperatur procesi zorenja skorajda ustavili, vendar ne tudi sami procesi v plodu, ki zaradi hitre spremembe temperature začnejo potekati v druge smeri. Ko plod paradižnika občuti ohladitev, začne intenzivno srkati snovi iz plodu in jih shranjevati v seme, da bi to hitro dozorelo, saj ima vsaka normalna rastlina težnjo k preživetju in s tem k razmnoževanju oziroma k tvorjenju kaljivega semena. Podobno se zgodi, ko poberemo stročji fižol na dan za plod, ko procesi zorenja potekajo še intenzivneje kot sicer. Če tako stročje spravimo v hladilnik, bo v dveh do treh dneh postalo trdo in nitkasto, saj je večina snovi iz strokov prešla v mlado zrnje, da bi to hitreje dozorelo, stročje pa zaradi tega oleseni.
Radič in zelje
Sveža zelenjava direktno iz vrta poleg maksimalne količine vitaminov in mineralov v zimskem času posreduje našemu organizmu skozi hrano tudi »znanja«, kako se boriti z neugodnimi vremenskimi razmerami, kot sta mraz in prekomerna vlaga, zato si z rednim uživanjem takšne hrane krepimo imunski sistem.
Pomembno je, da vemo, katera zelenjava ne prenese temperatur pod 0 stopinjami Celzija, katera prenese »mejne temperature« med 0 in –5 stopinjami Celzija ter katera globok mraz – tudi pod –20 stopinjami Celzija.
Temperature pod 0 stopinjami Celzija ne prenesejo plodovke, tropska zelišča ter vse rastline, ki smo jih prinesli iz tropskih krajev. Pred mrazom spravimo tudi tiste korenovke, ki imajo korene nad zemljo, ter zelja, ki imajo kompaktne glave, saj se med listi v glavi nabere vlaga, ki v mrzlih nočeh zmrzne in tako poškoduje stisnjene plasti listov, ki najprej postanejo »stekleni«, nato začnejo gniti. Tako zelje ni več užitno. Tudi rože cvetače pri temperaturi pod 0 stopinjami Celzija pomrznejo.
Mejne temperature prenesejo korenovke, ki so v zemlji, saj so koreni zaščiteni pred neposrednim mrazom. Tudi kapusnice, ki nimajo kompaktnih glav ali velikih korenov, saj listi rastline prenesejo globok mraz. Pri solatah in radičih ločimo pomladno-jesenske ter zimske sorte, ki so različno odporne proti mrazu. Tudi pri radičih je tako kot pri zelju. Če so glave kompaktne, prenesejo manj mraza, kot če je rastlina samo v rozeti.
Hud mraz prenesejo zimske rastline, kot so zimska postila, zimska kreša, motovilci ter večina kapusnic, ki naredijo rozete, kot so listni ohrovti in kitajska listna zelenjava.
Zakaj saditi česen in čebulček jeseni?
Jeseni česen in čebulček sadimo konec oktobra ali začetek novembra, ko mine nevarnost napada muhe porove zavrtalke, ki tako na poru in čebuli kot tudi na česnu dela veliko škode.
Pri česnu je razlika med jesenskim in pomladanskim v tem, da jesenski ponavadi naredi večje glavice z večjimi stroki, ki pa so manj časa obstojni in jih je treba porabiti (odvisno od sorte) nekatere sorte do novembra, določene sorte pa zdržijo tudi do konca februarja. Pomladanski česen pa ima drobnejše stroke, vendar v dobrem skladišču počaka do junija. Poleg tega jesenski česen potrebuje obdobje nizkih temperatur, da razvije stroke, pomladanskega pa lahko sadimo tudi še spomladi, ko nizkih temperatur ni več. Vendar oba česna potrebujeta za rast strokov dolgo vlažno obdobje, zato spomladi posajen česen ne naredi tako velikih glavic kot isti česen, posajen jeseni.
Pri čebuli je razlika med jesenskimi sortami in pomladanskimi v tem, da prenesejo nižje temperature.
Jesenske sorte prenesejo temperature tudi pod –20 stopinj Celzija, pomladanske pa samo do –15 stopinj Celzija.
Za jesenske zasaditve naredimo grebene, da odvečna vlaga, ki jo je v zimskem času veliko, lahko odteče. Tako bodo naše rastline vedno na suhem in jim glivice ne bodo mogle škoditi. Ravno tako je pomembno, da so posajene čebulice na suhem, ker mraz bistveno hitreje naredi poškodbe, če je prisotna tudi vlaga.
