Medtem ko se Slovenska filharmonija zapleta v nove spore, čas neusmiljeno teče in ustanovam, ki se ukvarjajo s tradicionalno umetnostjo, ni najbolj naklonjen. Še posebno, če se ne v vsebinskem ne v načinu posredovanja ne spreminjajo in prilagajajo izzivom sodobne družbe. V tej luči razumem tudi programa orkestra, vsaj v njegovi oranžni abonmajski barvi, ki je spet namenjena slavljencu – tokrat Ludwigu van Beethovnu, čigar 250. obletnica rojstva bo leta 2020. Poteza je stara in predvidljiva, manj smiselna pa v tem pogledu, da Beethoven ni skladatelj, ki bi potreboval svojo renesanso, njegova glasba nikoli ni zapustila koncertnih odrov, skratka obletnica se zdi predvsem izgovor, da se programi simfoničnih koncertov v ničemer ne spreminjajo, zavezani temeljnemu železnemu repertoarju.
A moramo biti iskreni – v takšnem malikovanju Beethovna Slovenska filharmonija ni nikakršna izjema, ne v domačem ne v širšem globalnem okolju. Še več, Beethovna bom...
Zdaj že ne more biti dvoma, da bo koronakriza v prelepi slovenski domovini izredno močno zaznamovala kulturo. Toda virus krepi predvsem tisto, kar o...