Kultni režiser Martin Scorsese, avtor uspešnic Taksist, Razjarjeni bik in Tolpe New Yorka, je poskrbel za žolčno debato, ko je izjavil, da Marvelovi superjunaški filmi »sploh niso pravi filmi, temveč tematski parki«. Nekateri filmarji in igralci, povezani s franšizo rešimožev in rešižena, so bili kritični do njegovih izjav, spet drugi so mu pritrdili. A zaradi vpletenih imen se je iz preproste debate, ki je v jedru vprašanje osebnega okusa in načina dojemanja filmskega medija, razvil pogovor o tem, kako ti filmi izpodrivajo tisto pravo filmsko umetnost. Kot da ne bi bilo na voljo dovolj produkcije, alternativne vsebinsko podhranjenim vizualnim spektaklom. V resnici pa je bolj zanimiva neka druga debata, ki se začne, ko se bolj kot na to, kaj je rekel Scorsese, osredotočimo na to, zakaj je to rekel.
Selitev kakovostnih vsebin
Ko špekuliramo, da 76-letni Newyorčan ni nenadoma postal starokopiten sitnež, ki solzavo obuja spomine na stare čase. Ko špekuliramo, da prekaljeni Scorsese razume tako umetniški kot tudi poslovni del filmske industrije. In razume, da ni le žanr Maščevalcev tisti, ki bruha povprečne izdelke, ki jih gledamo z izklopljenimi možgani. Ker vemo, da Scorsese ni kot Steven Spielberg in druga hollywoodska imena, ki jim gre v nos politika distribucije ponudnikov vsebin na zahtevo. Ker gledamo njegove filme drugega za drugim in vemo, da je Scorsese še vedno drzen filmar, ki pa se je po uspehu z Volkom z Wall Streeta komercialno osmodil z zgodovinsko dramo Tišina. Ker dobro vemo, kako je nato v luči tega od njegovega zadnjega filma odstopil studio Paramount in kako je zatem njegov zadnji projekt rešil ravno Netflix ter mu za kriminalno dramo Irishman namenil neverjetnih 160 milijonov dolarjev.
Torej tisti Netflix, ki je po mnenju nekaterih največjih brezbrižen do tiste prave filmske izkušnje. Taisti Netflix, ki je do treh oskarjev pripeljal Romo Alfonsa Cuaróna. Zgodovinski film o Mehiki, ki identiteto države preučuje skozi razredni boj, spolne vloge in ekonomsko nasilje. V španščini, v črno-beli tehniki, tako rekoč brez blagajniških prejemkov. Netflixi, amazoni in hbo-ji so torej res zamajali okvire klasične distribucije, a hkrati vse bolj skrbijo za filmsko izkušnjo, ki izginja iz kinodvorane, za katero naj bi v prvem planu sploh nastajala. Scorseseja torej ne smemo jemati dobesedno, ko pravi, da filmi o batmanih in supermanih sploh niso filmi, temveč moramo med vrsticami prepoznati spremembe širšega konteksta. Širšega konteksta, ki se mu določen del cineastov in filmskih puristov tako zelo upira. Četudi je vprašanje, ali je prav, da določenih filmov ne bomo videli v kinu, že zdavnaj zastaralo. Četudi je že zdavnaj jasno, da multipleksi stavijo na vsebinsko enostavne spektakle, režiserji, igralci in drugi filmski mojstri pa v želji po projektih z avtorskim pečatom bežijo na druge platforme in preizkušajo drugačne formate. To se dogaja, o tem lahko imamo različna mnenja, a slab film ne bo naenkrat dober na velikem platnu, kot dober film ne bo naenkrat slab na manjšem zaslonu.
Premalo časa in uporabnikova denarnica
Netflix je slabo desetletje tlakoval pot novemu načinu gledanja in zgradil imperij. In če smo julija govorili, kako mu na trg vsebin na zahtevo sledita Disney in Apple, je treba zdaj dodati, da se bosta prihodnje leto h koritu začela riniti še vsaj NBC in HBO s svojim novim HBO Max. Kje so tu potem Amazon Prime, CBS, Warner Media in drugi. Filmi o superjunakih torej v resnici niso problem, problem je kvečjemu, da je vsega že zdavnaj preveč, res pa je, da marsičesa ni več v kinu. In seveda bomo tudi na malih zaslonih prej ali slej gledali spektakle. Zato pa Disney snema vojnozvezdno serijo Mandalorian za 10 milijonov na epizodo, Amazon pa bo za serijo znotraj sveta Gospodarja prstanov namenil okroglo milijardo. Kakovostne produkcije je torej veliko in še več je bo. Seveda je še bistveno bistveno več (pod)povprečne produkcije, ki ji v menijih ni videti konca, pa čeprav Netflixovo aplikacijo odpremo v regijsko podhranjeni Sloveniji.
HBO Max bo prihodnje leto po ocenah analitikov za lastne kakovostne vsebine odštel dve milijardi, Amazon samo letos okoli šest, medtem ko se Netflix bliža 15 milijardam dolarjev. Povsem jasno je torej, kam se selita produkcija in kakovost, kot je jasno, da bo v tej poplavi vsebin tudi veliko puhlih spektaklov, predvidljivih komedij in solzavih dram. Izbire je torej na pretek, samo seli se. Premalo je kvečjemu časa za ogled in denarja za hkratne naročnine.
