Za priseljence, ki tu živijo že leta in imajo spleteno socialno in ekonomsko »varnostno mrežo«, vključno s službo in članstvom v lokalnem planinskem društvu (se še kdo spomni krilatice »Kuda idu Slovenci nedeljom?«*), državljanstvo Republike Slovenije ni vsakodnevna misel. Zlasti ne, če so priseljeni iz Evropske unije, ali »naši ljudje« iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Resnici na ljubo lahko v Sloveniji dokaj udobno živijo ne glede na barvo potnega lista, če imajo le pri državnem organu registrirano stalno bivališče.
Vendar je v Sloveniji – podobno kot v drugih državah – za državljane rezerviranih nekaj »državljanskih« zadev, zaradi katerih se lahko nedržavljani počutijo odrinje...
Obmejna policija BiH po besedah njenega načelnika Zorana Galića ni sposobna imeti pod nadzorom množičnih nezakonitih prestopov meje s Srbijo, ki leži...
Slovenija je v letih po osamosvojitvi – po uvodnem obdobju, ko je prišlo tudi do izbrisa – sprejemala v povprečju po 2000 novih državljanov na leto....