»Mama je nekega dne, ko je prišla v službo, slišala sodelavko, ki je prav tako pustila otroka v vrtcu, govoriti, da so dobro vsi otroci razen enega malčka, ki samo joka. Vprašala jo je, kako je ta otrok oblečen, njeni strahovi pa so se uresničili, zato sta se z očetom odločila, da me iz vrtca izpišeta.« To je nekaj prvih stavkov iz avtobiografije, ki bi jih prej pripisali kakšnemu introvertiranemu računalniškemu geniju kot pa vrhunskemu športniku. A Luka Modrić, ki je bil lani razglašen za najboljšega nogometaša na svetu, ni običajen športnik niti tipičen nogometni zvezdnik. Medtem ko David Beckham in podobni polnijo časopisne strani z novicami o luksuznih počitnicah in ljubicah, o Modriću na primer krožijo stari črno-beli posnetki, na katerih pase koze po skalnatem Velebitu.
Tega Modrića, petletnega pastirja s palico, je v avtobiografiji Moja igra, ki je na Hrvaškem izšla te dni, poskušal na 300 straneh predstaviti športni novinar Robert Matteoni. Modrića v knjigi, h kateri sta predgovor napisala trener Manchestra Uniteda, sir Alex Ferguson, in nogometaš Zvonimir Boban, tako ne spoznamo le kot člana nogometnega kluba Real Madrid in kapetana hrvaške nogometne reprezentance, ampak tudi kot človeka, ki pripisuje izjemno velik pomen družini. Tako ne manjka prigod iz otroštva, vendar so se od vsega, tudi volkov in kač, ki se oplazijo po Velebitu, v Modrićevem primeru za najnevarnejša izkazala fižolova zrna. Kot otrok si je namreč za zabavo v vsako nosnico zatlačil po en fižol, kar mu je zaprlo dihalne poti. Ko je mama to opazila, je bil Luka že pomodrel, zgodba pa se je končala tako, da je mami in očetu iz njegovega nosu uspelo spraviti samo eno zrno, drugo pa so morali izbrskati v bolnišnici.
Srbi so mu ustrelili dedka
Epizoda s fižolom spada med Modrićeve zabavnejše anekdote, nekaj njegovih spominov pa je precej bolj grenkih, med njimi tudi ta, kako so četniki ubili njegovega deda Luko, po katerem je dobil ime. »Ko sem bil majhen, se je vedno igral z mano. Takoj ko sem dovolj zrasel, da sem se lahko samostojno gibal, pa me je začel voditi s seboj povsod, kamor je šel. Na čiščenje snega, zlaganje sena, na pašo, po nakup materiala in številnih drugih opravkih okoli hiše, pri vsem sem bil njegov pomočnik. Veselil sem se, ko me je vodil na lov na zajce in jerebice, ko je pustil, da držim njegovo lovsko puško, ko so naju skupaj fotografirali… Oboževal sem ga,« se Modrić v knjigi spominja deda, ki so ga srbski paravojaki leta 1991 ubili v bližini domače hiše. Luka je imel takrat šest let, dedek, ki ga je v luži krvi našel njegov oče, pa 66.
“Najbolj osovražena oseba na Hrvaškem”
Po dedkovi smrti je Luko, ki je hitro pokazal talent za nogomet, spodbujal oče. »Kot vsak oče v Dalmaciji, čigar otrok trenira nogomet, je razmišljal o tem, da bi sin postal igralec Hajduka,« je zapisal, a je oba čakalo prvo veliko razočaranje. Pred iztekom preizkusnega obdobja je direktor šole Marin Kovačić Luki in očetu povedal, da še ni čas za Hajduk, ko sta se vrnila v Zadar, pa jima je košarico dal še užaljeni Tomo Bašić, direktor tamkajšnje šole: »Če ni dober za Hajduk, to pomeni, da ni dober niti za Zadar. Naslednje tri mesece ne more prihajati na treninge.«
Preostanek Modrićeve nogometne poti je bolj ko ne znan, je pa Modrić v Moji igri malo več besed namenil odnosu z Zdravkom Mamićem, pobeglim direktorjem nogometnega kluba Dinamo, s katerim sta imela vedno buren odnos. Med vzpone denimo sodi pet tisoč evrov, ki jih je Modrić dobil v stavi z Mamićem, potem ko mu je ta dejal, da slabo igra z glavo in da mu bo dal pet tisoč evrov, če z njo da gol, ta pa je to storil že na naslednji tekmi, proti Medžimurju, in to v četrti minuti. Med padce pa propadli transfer v Chelsea leta 2007, ko si je Mamić tik pred zdajci premislil. »Do takrat sem zelo zaupal Zdravku Mamiću, po propadlem transferju v Chelsea pa sem bil zelo jezen nanj,« se Modrić spominja v avtobiografiji, a dodaja, da se je njun odnos otoplil že naslednje leto, ko je prestopil v londonski Tottenham.
Prav ta prestop oziroma pričanje na sodišču o odškodnini za transfer pa je razburilo hrvaško javnost, ki je Modrićevo potezo razumela kot pričanje v korist Zdravka Mamiča. »Od pričanja dalje se je začela nevzdržna gonja proti meni. Brutalno so me žalili z vseh strani. V mojem Zadru so se pojavili številni grafiti, na družbenih omrežjih so objavljali grožnje, vse to pa so prenašali in potencirali portali. Bilo je kot v nočni mori, ki se je začela dogajati v resničnosti. Imel sem občutek, kot da sem koga ubil. Zdelo se mi je, da sem največji problem v državi. Priznati moram, da mi je bilo takrat zelo težko. Praktično v enem dnevu sem postal najbolj osovražena oseba,« je Matteoniju razlagal Modrić, ki je živ primer tega, kako te en dan lahko vsi sovražijo, naslednjega pa ljubijo. In zdaj, posebno po uspehu na svetovnem nogometnem prvenstvu, kjer je Hrvaška še najbolj po njegovi zaslugi osvojila drugo mesto, ga ljubijo že dolgo.
