Uroš Bregar, trener rokometašic Krima in selektor ženske reprezentance Slovenije: Nikogar ne bom prosil in silil, naj igra za Slovenijo

Do 21. leta sem igral v Slovanu, skupaj z Urošem Zormanom in Ognjenom Backovićem, ki sta nato odšla na Prule. Kot igralec sem bil svojeglav, obnašal sem se zvezdniško, nihče me ni vodil in usmerjal, nisem bil zadovoljen s svojo minutažo in sem razmišljal v slogu, da je bolje biti prvi na vasi kot zadnji v mestu. Zato sem najprej odšel v Krim, nato pa v Črnomelj. Žal se v mladih letih nisem več posvečal telesni pripravi, da bi lahko svojo pomanjkljivost na položaju srednjega zunanjega igralca pri telesni višini nadomestil z močjo in hitrostjo.

V Krimu, kjer je bil trener Robert Beguš, ki me je poklical, ali bi delal z mlajšimi igralkami. Krim je imel drugo ekipo s perspektivnimi igralkami in ker sem se želel posvetiti trenerskemu poslu, sem se moral odpovedati igranju. Oboje skupaj ni bilo izvedljivo, poleg tega pa me to, da bi igral v nekem slovenskem klubu za mesta od osmega do dvanajstega v ligi, pač ni zanimalo in privlačilo.

Avtoriteto in spoštovanje si človek v poslu, športu in življenju gradi in vzpostavlja z znanjem in strokovnostjo. Ko sem prevzel vodenje kluba in reprezentance, sem se odločil takole: če bomo padli, bomo padli zaradi mojega načina dela, razmišljanja, idej, načrtovanja in dojemanja, če pa bo tako, kot bi želele in hotele igralke, bo hitro konec in bom kratek čas trener oziroma selektor.

Pravi trener postaneš šele potem, ko delaš v tujini. Tam veljajo drugačne zakonitosti kot doma, a ne glede treningov in podobnega, ampak glede sodelovanja s predsednikom kluba, športnim direktorjem, vedenja in povezav vodilnih igralcev s klubskim vodstvom… Veliko je stvari, v katerih se moraš znajti sam, nimaš pa ustreznih informacij in tavaš v temi. V Vardarju smo dobro delali, a ko je prišla priložnost za odhod v Vac, sem se odločil oditi, ker sem želel biti glavni trener. A sem hitro uvidel, da s športno direktorico (Erika Kirsner, nekdanja rokometašica in reprezentantka Madžarske, op. p.) ne trobiva v isti rog. Zavzemala se je za rokomet brez obrambe, s poudarkom na napadu, jaz sem postavil obrambno ekipo. Sprva je dobro delovalo, potem pa se je začela preveč vmešavati v igralski kader in drugo, zato sem predlagal, da se razidemo. Vseeno je bila tujina zame dobra izkušnja, a za zdaj je moja zgodba povezana le s Krimom.

Komunikacija pri moških je bolj odprta in lažja, ni zamer, ženske so precej bolj občutljive. Hierarhija znotraj ekipe se pri moških lažje in hitreje vzpostavi. Upam pa si trditi, da takšnih velikih težav, kot smo jih v zadnjih dveh sezonah imeli v Krimu, fantje ne bi zdržali, dekleta pa so jih. Bile so lojalne in držale so skupaj, počakale in trpele so do konca, verjele so, da se bodo stvari uredile. To se je tudi zgodilo, težave pa niso vplivale na njihove igre in rezultate.

Sem mešanica, kombinacija obojega. Eno izmed mojih trenerskih načel je: če se igralka slabo počuti in ni pripravljena oziroma sposobna dati od sebe maksimuma na treningu, imamo znotraj ekipe dogovor, da to pove in ne trenira. Če pa se slučajno zgodi, da tega ne pove in se potem na treningu vleče po igrišču, jo sam umaknem s treninga. Na igrišču pustim igralkam določeno mero svobode v igri, ampak le znotraj okvirov sistema, ki sem ga postavil. Od njih zahtevam veliko glede analize, priprav in drugega, a to ni diktatura, saj je to delovna obveznost. Ker imamo mlado ekipo, številne igralke hodijo v srednjo šolo ali na fakulteto, zato zahtevam, da izpolnjujejo šolske in študijske obveznosti.

Sploh minula sezona je bila zelo huda, saj smo ostali brez desetih odličnih vrhunskih igralk. Pripeljali smo nekaj novih in dali priložnost igralkam iz našega pogona, a odhodov ni mogoče nadoknaditi čez noč. Tiste igralke, ki so imele v prejšnji sezoni manjše vloge in manjšo minutažo, so morale prevzeti nosilne vloge, kar jim je dobro uspelo. Po vsaki sezoni je veliko sprememb, novosti, odhodov in prihodov igralk, zato je treba vedno začenjati znova. Takšno sizifovo delo ni lahko in prijetno, letošnja sezona pa je bila glede tega zame najtežja, odkar sem v klubu. Glavni trener sem od leta 2015, v tem času pa sem treniral več kot 50 igralk. A ko bo Krim še stabilnejši, predvsem finančno, bomo lahko zadržali tudi najboljše. Dokler bom v Krimu, bo moj cilj imeti slovensko ogrodje ekipe, okrepljeno s tremi, štirimi dobrimi tujkami, da bomo lahko še naprej konkurenčni v Evropi.

Priznam, da smo imeli najlažjo izmed štirih skupin, a to smo si izborili z uspehi, ko smo se v zadnjih treh sezonah redno uvrščali v drugi del. S tem smo napredovali v drugi boben pri žrebu skupin in dobili vsaj na papirju lažje tekmece, Sävehof in Banik. Z lanskim igralskim kadrom bi oboje odpihnili, za letošnjo mlado, neizkušeno in prenovljeno ekipo pa je bil to velik zalogaj.

Že pred tekmo sem opozarjal, da me je strah, da glave mojih igralk ne bodo na pravem mestu in da so se že pred tekmo zadovoljile z uvrstitvijo v drugi del. Imamo mlado ekipo, občasno preveč zaletavo, dekleta pa pozabljajo na nekaj: če si zmagal včeraj, to še ne pomeni, da boš tudi danes. Za nameček se je potrdilo še to, da odkar sem trener Krima, v ligi prvakinj bolje igramo na gostovanjih kot doma, kjer smo v tej sezoni izgubili vse tri evropske tekme. Proti Sävehofu smo igrali slabo in neumno, to je bil brez dvoma naš najtežji poraz letos.

Časovna razlika med Slovenijo in Japonsko je kar osem ur, poleg tega pa tudi zaradi dveh dolgih potovanj: iz Slovenije na Japonsko in potem še po turnirju v Tokiu v tisoč kilometrov oddaljeni Kumamoto, kjer bodo tekme SP. Na Japonskem smo v zadnjih dneh igrali tudi na turnirju proti gostiteljici, vseameriški prvakinji Braziliji ter evropski in svetovni prvakinji Franciji, prek teh tekem pa smo se prilagajali tudi tekmecem v skupini na SP: Norveški, Nizozemski, Srbiji, Angoli in Kubi. Na turnirju sem skušal čim bolje razporediti minutažo med igralkami, da sem lahko ugotovil in videl, na katere lahko računam, ko bo na Japonskem šlo zares.

Slovenska reprezentanca je pred SP zagotovo šibkejša, mlajša in manj izkušena kot pred lanskim EP, a se lepo razvija in napreduje. Imamo močno prvo postavo, ker pa so tekmovanja dolga, naporna in z zgoščenim urnikom tekem, se nosilke igre utrudijo. Zaradi pomanjkanja ustreznih zamenjav in igralske širine potem začnemo počasi padati, s tem tudi rezultati. Seveda smo še palček, a imamo veliko kakovost. Prvih osem, devet lahko igra za skoraj vsak klub iz evropske špice, kar je super, kajti le ena ali dve vrhunski igralki ne moreta prinesti rezultata. Imamo še eno težavo: tiste igralke, ki so najboljše v napadu, so slabše v obrambi in obratno, zato moramo veliko menjati, kar lahko hitri tekmeci v igri takoj kaznujejo.

Očitno se te igralke in še nekatere druge ne vidijo v reprezentanci, čeprav bi bile dobrodošle. Kakšni so njihovi razlogi in izgovori, ne sprašujte mene, ampak morate vprašati njih. A zmogli bomo tudi brez njih. Nikogar ne bom prosil in silil, naj igra za reprezentanco, to je pač odločitev vsake posameznice.

Cilj je uvrstitev v drugi del SP, čeprav je naša skupina ena težjih. Absolutni favoritinji sta Norveška in Nizozemska, ki sta zame najboljši ekipi na svetu. O preboju v drugi del bodo odločale tekme s Srbijo, Angolo in Kubo. Večina napoveduje, da bo odločala prav zadnja tekma s Srbijo, a to je še daleč. Na vsakem velikem tekmovanju smo presenetili vsaj enega favorita in ne vidim razloga, da tako ne bi bilo tudi na Japonskem.