Za začetek skok v preteklost: kar naprej me preganja. Bil je avgust 2018 in kmetijsko-živilski sejem Agra v Gornji Radgoni je bil posvečen mladim kmetom. Organizatorji so besedno zvezo »mladi kmet« vtaknili v vsako možno nišo sejma, bohotila se je na oglasnih panojih in v programski knjižici. Mlademu valu se je pridružilo, jasno, tudi ministrstvo za kmetijstvo, ki je v sodelovanju z različnimi organizacijami pripravilo več diskusij o perečih temah slovenskega mladega kmetijstva. Eni so dali naslov: Kako narediti življenje in delo na kmetiji bolj privlačno za mlada dekleta. Pod naslovom je pisalo: soočamo se s pomanjkanjem mladih žensk, ki bi bile pripravljene živeti in delati na podeželju, zaradi česar mladi moški, ki prevzamejo kmetijo, ne zmorejo oblikovati funkcionalnih družin, družinska kmetija pa sčasoma usahne.
V tistem avgustu sem bila, kar sem še danes, se pravi ženska s kmetijo: nosilka kmetijskega gospodarstva. Ko sem zagledala vabilo na okroglo mizo, se mi je rahlo vz...