O Handkeju je vendarle treba izreči zadnjo besedo. Neznosnost podob z nedavne nobelovske inavguracije (po Rancièrju so neznosne tiste podobe, ob katerih se pogled obrne vstran) je že postala metafora mnogih naših skrbi in nelagodij, saj zdaj vemo: dopuščanje zločina, njegovo poimenovanje z evfemizmi, relativiziranje srebreniškega genocida, razglašanje zločincev za nedolžne žrtve zgodovinskih okoliščin, vse to je s sugestijo švedske akademije postalo dopustna norma javnega govora in kulturnega posredovanja.
Padel je še en tabu, odpravljena še ena laž, ki je bila v napoto vsesplošni reviziji moderne evropske zgodovine. Najhujše namreč ni to, kar je pisal in govoril Han...
V zadnjem desetletju je nastala prava množica besedil, ki stanja in pojave v sodobni evropski družbi prepričljivo in upravičeno primerjajo s tistimi...