Po eni strani sodstvo uspešno vzdržuje bolj kot ne pozitivni trend, v katerem kronični sodni zaostanki, zaradi katerih je imela Slovenija v preteklosti težave tudi pred evropskim sodiščem za človekove pravice, niso več sistemski problem, temveč preteklost. Sodstvo se je prav tako znalo odzvati na nizko stopnjo zaupanja, ki ga uživa v javnosti, in se lotilo obsežnega projekta Izboljšanje kakovosti sodstva, ki je prejel celo ugledno nagrado Sveta Evrope – kristalno tehtnico sodstva. Ambiciozni in uspešni so tudi številni sodniki, člani sodnega osebja in vodje sodišč, ki so se lani in v zadnjih letih samoiniciativno spopadli z nekaterimi izzivi.
Tako smo pred dnevi pisali, kako so v Kopru ob pomoči strokovne sodelavke rešili katastrofalno (ne)izterjavo denarnih kazni in sodnih stroškov. Več sodišč poskuša v prakso zapeljati tako imenovana fast track sojenja, ki v nedvoumnih kazenskih zadevah, v katerih osumljenci oziroma kasneje obdolženci takoj priznajo krivdo, sojenja krepko pospešijo in jih pripeljejo do pravnomočnosti v le nekaj dneh. V Mariboru so se sodniki izvršilnega oddelka povezali s centri za socialno delo in pomagajo iskati dolgoročne rešitve v situacijah, v katerih bi sicer po črki zakona mirno lahko zgolj pritisnili žig in poslali rubežnike nad reveža, ki ni mogel plačati položnice za ogrevanje. Hvalevredna je tudi sodniška kolegialnost, ko se materializira kot »posojanje« sodnikov manj obremenjenih sodišč na tista, ki se zaradi kadrovske stiske ali drugih okoliščin utapljajo v delu.
Hkrati pa se zdi, da v sodstvu še nikoli ni bilo toliko v nebo vpijočih ekscesov kot v zadnjem času. Kar sta si privoščila sodnika Zvjezdan Radonjić in Stanko Omerzu, ni le nezaslišano početje, ampak bi se ga dalo opisati s kakšnim bolj kliničnim pridevnikom. Prvi je sojenje za umor ugrabil za zdravljenje svojih kompleksov, frustracij in še česa, pri čemer s svojo popačeno vzporedno resničnostjo hrani tiste, ki aktualne sodne primere zlorabljajo za svojo politično agendo. Pri drugem niti ni najbolj problematično, da je bil obtožen in na prvi stopnji tudi že obsojen zaradi zalezovanja svoje nekdanje ljubice, temveč so toliko bolj sporni njegovi številni manevri za zavlačevanje sojenja. Po novem je celo osumljen kraje dokumenta iz sodnega spisa, kot predsednik mariborskega delovnega sodišča pa je praktično na lastno pest zaposlil hčerko njemu naklonjene priče.
Vseh norosti ni mogoče naprtiti le najbolj izpostavljenim posameznikom. Če smo leto začeli s poročanjem o primorski sodbi, ki v spolnem napadu na spečo žrtev ni bila sposobna prepoznati posilstva, smo ga končali v Mariboru, kjer so obsojenemu za poskus umora v sodbi kazen le določili, ne pa je tudi izrekli; vse skupaj pa na koncu tolmačili tako, da pravnomočno obsojenemu za zdaj sploh ni treba v zapor.
Prav pri soočanju z ekscesi ima sodstvo še veliko rezerv. Če je spolitizirana in inkvizicijska preiskovalna parlamentarna komisija v zadevi Kangler ena skrajnost, je zapiranje sodstva v slonokoščeni stolp druga. Dokler se sodstvo samo ne bo odločneje, bolj sistematično in predvsem transparentno soočilo z ekscesi v lastnih vrstah, bodo populisti toliko lažje rušili njegovo avtoriteto.
Pri čemer ne trdimo, da gre za enostavno nalogo. Sodstvo mora namreč krepiti zaupanje javnosti, vendar ga hkrati ne sme naslavljati kot tekmovanje v priljubljenosti.
