Oprostite, to ni logično. Ne moremo imeti vojske za vsa mogoča opravila, za vojno pa ne. Ker so ameriške baze v Iraku legitimen vojaški cilj, so bili tudi naši vojaki tarča. Drugače ves cirkus s praznovanji zavezništev, priseganje na zaščito zahodne civilizacije in sprejemanje skupnih obrambnih strategij pod 27 zastavami nima nobenega smisla. Umik v vsakem primeru zveni narobe. Vojaki, ki jih umaknejo pred nasiljem, izgubijo možnost opravljanja svojega poklica. Vojska ne sme bežati pred vojaškim nasiljem. V Nemčiji bi lahko potem zaprosili za status beguncev, ker so zbežali pred vojnimi grozotami. O teh rečeh je treba razmisliti, preden pošlješ vojsko v državo, ki je zaradi ene tvoje vojne že propadla, na mejo z državo, ki jo imaš kot naslednjo na seznamu za uničenje. Če smo že šli na vojno, potem je treba v njej zmagati. Dobro je vedeti, da je vojna draga avantura. Draga je tudi, če v njej zmagaš; če izgubiš, je pa zares draga.
In ker smo vojsko umaknili, kdo bo ščitil slovenske državljane, ki so poročeni v države ob Zalivu, ki tam živijo zaradi poslovnih potreb, ali tam delajo kot ekonomski migranti?
Pametne vojske gredo na vojno zato, da se od nasprotnika kaj naučijo. Če si zares želimo, da nas Iranci izobrazijo o kompleksnosti razmerij med Bližnjim vzhodom in Južno Azijo, je dobro kaj malega vedeti o nasprotniku.
Kratek test za vse, ki so navdušeni nad še enim spopadom civilizacij. Katero je največje mesto v Iranu? Teheran, to vsi lahko uganemo, čeprav ni vedno tako, da je prestolnica največje mesto v državi. Vendar v Iranu je. Katero pa je drugo največje mesto v tej državi? Vnaprej bom povedal, da ni Isfahan. Človek bi si želel, da je Isfahan, že zaradi prelepih spomenikov, ki jih je Tamerlan pustil za seboj. Že zaradi Imamovega trga, ki je na seznamu kulturnih spomenikov za zavezniško rušenje, bi Isfahanu morala pripasti čast iranskega drugega mesta. Ampak ne, ni Isfahan. Tudi ne Širaz, Tabriz, ali Bog ne daj, Kom. Mala mesta. Drugo največje mesto v Iranu je na zahodu malo znani Mašad, ki pa ima med šiiti enak status kot med katoliki Vatikan. V Mašadu so na avtobusni postaji avtobusi z napisom, da gredo v Kabul, ker je na meji z Afganistanom. V Mašadu je pokopan osmi imam, njegov grob je glavni šiitski romarski kraj v Iranu. Kdor je obiskal imamovo svetišče v Mašadu, ima pravico, da pred svoje ime da naziv mašdi, tako kot se romarji v Meko lahko imenujejo hadži, ker so bili na hadžu.
Mašad je mejno mesto med našimi vojnami. V sosednjem Afganistanu bomo vsak čas končali sodelovanje v veliki vojni proti sunitom. Dvajset let so bili suniti naši sovražniki. Al Kaida, talibani, Isis, vsi so denar vlekli iz sunitskih petrodolarskih blagajn v Savdski Arabiji in Emiratih. Celotna epopeja veličastnega spopada civilizacij je temeljila na vojni proti sunitom, ki so hoteli uničiti naš način življenja in vse, kar nam je sveto. Tudi Sadam Husein je bil na svoj specifičen način sunit. Moamer Gadafi tudi. In tudi sudanski general Omar Bašir.
Suniti so bili od leta 2001 naš zakleti sovražnik. Vojsko smo za njimi poslali v Afganistan, Irak, Sirijo, Mali in Libanon. Šiiti so stali ob strani in niso preveč nagajali. Šiiti niso metali v zrak vlakov in avtobusov v Evropi, niso streljali na disko klube in niso vozili tovornjakov v božične sejme. Če spomin ne vara, mislim pa, da ne vara, ni niti en šiit v Evropi v zadnjih dvajsetih letih v Evropi vrgel v zrak sebe ali kogarkoli drugega. Bin Ladnova ekipa, ki je zrušila Svetovni trgovinski center v New Yorku, je bila skoraj v celoti iz Savdske Arabije.
Zato je Evropska unija skupaj z Združenimi državami navdušeno stopila v sektaško vojno in šiitski Iran podvrgla najstrožjim ekonomskim sankcijam. Naredila je vse, da bi ekonomsko uničila državo. V Evropski komisiji so ostali gluhi za zahteve po sodelovanju, ki so prišle iz najbolj liberalne vlade v zgodovini Irana po državnem udaru. Kaj so Iranci naredili narobe?
Z Evropo in Ameriko so podpisali sporazum, v katerem so se obvezali, da ne bodo razvijali jedrskega orožja. To je bila usodna napaka. Iran je bil še zadnja muslimanska država, ki se je upirala sinhronizaciji svoje politike z interesi Združenih držav Amerike. Če bi bili izrabili gnečo v Afganistanu in Iraku in si skrivaj omislili atomske bombe, bi danes predsednik Hasan Rohani sedel za pogajalsko mizo s predsednikom Donaldom Trumpom. V resnici je edina učinkovita zaščita pred uničenjem jedrsko orožje. Severna Koreja živi mirno življenje pod jedrskim dežnikom. Atomskih bomb niso imeli niti Afganistan niti Irak, Libija ali Sirija. Vse po vrsti je doletelo uničenje. Zdaj je na vrsti Iran.
To je resno opozorilo Evropski uniji in njeni komisiji. Konec januarja bo EU ostala brez 300 atomskih bomb, ki jih ima Velika Britanija. Od ostalih članic ima atomsko orožje samo še Francija, ki pa ga ima zgolj za zaščito lastne suverenosti. Francozi svojega arzenala nikoli niso dali na voljo zaveznikom. Med velikimi svetovnimi ekonomskimi silami je samo EU brez velikega rdečega gumba za atomsko vojno. Zdaj, ko mednarodno pravo tudi uradno ne velja nič več, je to edino, kar šteje v mednarodni politiki.
