Za novo leto sem dobila trenirko, ki iz mene naredi polarnega medveda: bel in kosmat enodelni pajac z ušesi. No, ušesa so dejansko prevelika za medveda, zato v pajacu še najbolj spominjam na laboratorijsko podgano, a v obeh primerih se mi zdi metafora precej luštkana za začetek novega desetletja, ki se je na koledarjih izpisalo s precej sumljivo številko in ki se za povrh začenja s prestopnim letom, kar po amaterskih šlogarskih horoskopih iz naših avtohtonih frizerskih salonskih habitatov napoveduje same nečloveško čudne stvari. Kožuharski živalski pajac je tako nemudoma postal moja nova delovna uniforma, zaradi česar sem radiatorje v sobi nastavila na najnižjo možno temperaturo. Stvar je namreč zašita iz reciklirane plastike, v tem pa človek zašvica pri prvem najmanjšem gibu, pa čeprav je to zgolj ležerno sprehajanje prstov po tipkovnici.
Fotografija, ki me vsakič znova uokvirja v tem časopisnem kotičku, je pogosto, danes pa zagotovo, velika laž. Nobenega nasmeška, nobene počesane frizure, le skuštra...
Po začetku finančne krize so bile reforme ekonomske in monetarne unije (EMU) usmerjene v obnovo fiskalne stabilnosti in krepitev robustnosti bančnega...
Po odločitvi, s katero je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zaradi proceduralnih napak razveljavilo sodbo Vojaškega sodišča Četrte armade z dne 30....