Britanski režiser Sam Mendes je nazadnje posnel dve bondiadi, najprej izjemni Skyfall, nato sila povprečni Spectre, pred lepim časom pa je za Lepoto po ameriško (1999) dobil svojega edinega oskarja. Tokrat se je lotil velikopotezne vojne drame s preprostim naslovom 1917, v kateri nas s pomočjo navidezno neprekinjenega dolgega posnetka zapelje na peklensko odisejo po zahodni fronti. Z režijsko neposrednostjo Nolanovega Dunkirka in zgodbo, ki spomni na Spielbergovo Reševanje vojaka Ryana. Zgodbo dveh britanskih vojakov, ki morata prek sovražnikove linije nesti sporočilo o odpovedi napada. »Če vama spodleti, bo masaker,« slišimo. Na kocki je življenje stotine vojakov. A besede generala Erinmora, v podobi in z glasom Colina Firtha, zavajajo. Masaker se je že zgodil.
Po poteh uničenja
Ko namreč poddesetnika Blake (Dean-Charles Chapman) in Schofield (George MacKay) začneta svojo pot čez nikogaršnjo zemljo, ko neseta sporočilo o lažnem umiku nemške vojske, ki so svoje vojake iz starih obrambnih jarkov prestavili na novo, Hindenburgovo obrambno linijo, ni grmenja in ni tuljenja, o kakršnem lahko beremo v zgodovinskih učbenikih. Zemlja se v severni Franciji ne trese, ni bobnečega ognja, ne slišimo žvižganja granat, niti sikanja strelov. Vidimo pa bodečo žico, zapuščene rove, debele črne podgane, protipehotne mine, blatne jarke, stare strelske in topovske položaje, zevajoče luknje v zemlji in v njih trupla. Masaker se je že zgodil. Vojna drama je v tem trenutku bolj triler kot akcijski spektakel. Ne slišimo in vidimo vojakov, opazujemo lahko le sledi pokola. Simptome vojne, smrtni davek in neprijetno praznino.
Še toliko bolj neprijetno se vse skupaj zdi ravno zaradi tega, ker se sekvenca enostavno noče končati. Kot bi Mendes hotel povedati – v vojni ni odmora, v vojni ni pavze. Vojna je 24 ur na dan in 60 minut na uro. In tako tudi kader vleče v neskončnost. Ovija se okoli glavnih junakov, dveh neizkušenih mladih vojakov. Nekaj zatemnitev seveda je, tudi rezi so, a jih posebni učinki, spretna montaža in detajlno načrtovana pot kamere vseskozi prikrivata. In dogodki se lahko potemtakem samo stopnjujejo. Vsak korak je bolj tesnoben in negotov. Stresno je gledati, kaj šele hoditi po ostankih pozicijske vojne. Te brutalne, brezplodne, destruktivne vojne izčrpavanja. Hoditi tam, kjer ljudi zaradi vojne že zdavnaj ni več. Kjer so hlevi prazni, kmetije zapuščene, dežela in živali pa mrtvi. A to je le predigra, pravo ustje pekla fotografija Rogerja Deakinsa (Sicario, Blade Runner 2049) naslika takrat, ko pridemo do prvega mesta.
Le spektakel?
Ko pridemo do tam, kjer bi moralo nekaj biti, pa namesto tega vidimo v nebo štrleče zidove, porušene mostove in gorovje razvalin, na katerih ples ognja in senc predira noč. Noč, v kateri kljub svetlobi, ki je odsotna, zlahka vidimo vse te spomenike človeške moči samouničenja. Še bolj jasno pa vidimo tudi nekaj drugega. Da prava moč filma pravzaprav ni šokiranje z morijo, ampak način, na kakršnega pripoveduje o teh grozotah. Bolj s podobami kot z dialogi. Prek simbolike, ki se skriva v vsem tistem, kar se je že zgodilo. In to, kar se je že zgodilo, mojstrsko ujameta scenografija in kinematografija. Tako resda ne vidimo vseh teh bitk od Lensa do Verduna, začutimo pa sled materialne in moralne kataklizme, ki jih te bitke puščajo za seboj. Posledice, ki kričijo, da je vojna možnost, ki je vedno na voljo. Da je tako vseprisotna, kot je nesmiselna. Da je vojna takrat, ko politika zataji. Da je vojna, ker vojno hočejo. Da je vojna pekel, ki naj se ne ponovi.
Prav tu se skriva največja dilema filma 1917. Mar nismo vse to trpljenje vkopanih jarkov videli že v Kubrickovih Stezah slave (1957)? Mar ni tega predlani v dokumentarcu Nikoli se ne bodo postarali briljantno popisal Peter Jackson? Je 1917 pod lepo formo samo še en hollywoodski spektakel? Je res treba kamero dobesedno pripeti na osrednja protagonista in zgodovinsko obdobje predstaviti, kot da bi bili v igri? Odgovor je kot na dlani. Skriva se v naslovih dnevnega časopisja. V topoumnih odločitvah politike. V svetu, v katerem mednarodno pravo nima veljave. V svetu, v katerem je atomska bomba naš petletni plan. V tem svetu Sam Mendes pokaže tisto, kar je treba pokazati. Na način, ki je času primeren. Iz prve roke. Direktno. Brez ovinkarjenja. A v tem njegovem popisu vojne ne zaboli toliko tisto, česar nočemo znova doživeti, temveč tisto, česar nočemo izgubiti. Nekaj, kar vidimo na robovih resigniranih pogledov in začutimo v pesmi vojaka, ki želi le oditi domov.
