Glavno nagrado med Slovenci je pobral desnokrilni Blaž Janc, ki so ga izbrali v idealno sedmerico. Komaj 23-letni član Kielc in od naslednje sezone Barcelone, ki so mu na spletni strani EHF nadeli vzdevek »Smrtonosno oko za gol«, je postal tretji Slovenec s takšnim dosežkom na EP – pred njim je to uspelo Vidu Kavtičniku (Slovenija 2004) in Urošu Zormanu (Srbija 2012), z idealno sedmerico pa se lahko pohvali tudi Dragan Gajić na SP 2015 v Katarju. Janc je imel največjo minutažo v slovenski ekipi (na devetih tekmah je bil od možnih devetih ur na igrišču sedem ur, 28 minut in 37 sekund), od vseh igralcev na EP pa tretjo za Hrvatom Davidom Mandićem (8:08:47) in Norvežanom Kristianom Björnsenom (7:57:32). »Utrujen sem, telesno in duševno, a bom preživel, saj sem še mlad. Četrto mesto je super dosežek, je pa nekaj grenkega priokusa, ker nismo osvojili kolajne. Bili smo pred vrati raja, a smo žal pred njimi tudi ostali. Toda verjamem, da lahko do kolajne pridemo že na OI v Tokiu,« je ob vrnitvi v Slovenijo danes dejal Blaž Janc, ki se mora že v sredo zaradi klubskih obveznosti vrniti na Poljsko.
Med kandidati za idealno sedmerico sta bila še Dean Bombač (srednji zunanji) in Jure Dolenec (desni zunanji), a sta zmagala finalista, Hrvat Igor Karačić in Španec Jorge Maqueda. Dolenec je bil vseeno izbran v sedmerico drugega dela EP, z 42 goli je bil prvi strelec Slovenije, na prvenstvu si je delil četrto mesto med strelci, četrti je bil še v seštevku golov in podaj (60). Med štirimi polfinalisti, ki so odigrali po devet tekem, je imela Slovenija tretji najučinkovitejši napad z 245 goli (Španija 278, Norveška 273, Hrvaška 227) in najslabšo obrambo – prejela je 242 golov ali skoraj 27 na tekmo (Hrvaška 205, Španija 226, Norveška 236).
Dean Bombač: To ni normalno
Steber slovenske obrambe je bil spet 202 centimetra visoki in 120 kilogramov težki Blaž Blagotinšek, ki je imel v Vranješevi četi četrto minutažo, bil pa je bil tudi četrti strelec s 27 goli. Orjak Blagotinšek je bil med kandidati za najboljšega obrambnega igralca Eura, a je ta naziv pripadel Nemcu Hendriku Pekelerju. Slovenija je s petimi zmagami izenačila svoj rekord z EP 2004 v Sloveniji (ob tem še dva remija in en poraz), a je na Švedskem pridelala kar štiri poraze, vse na zadnjih petih tekmah. Devet tekem je odigrala v le 16 dneh, od tega zadnje štiri v petih dneh. Po koncu polfinala s Španci jo je tekma za bron čakala le 20 ur kasneje, o hudem ritmu pa Dean Bombač pravi: »To ni normalno, to ni človeško, to je 'bolano'. Saj nismo roboti, 'mašine', ampak le ljudje iz mesa in krvi.«
Prvi Euro v zgodovini s tremi gostitelji in 24 reprezentancami je prinesel precej več tekem (65 v 18 dneh) in daljša potovanja, zato igralci skorajda niso imeli časa za počitek in regeneracijo. »Morilski ritem« – tako se je glasil naslov članka na eni izmed španskih spletnih strani, a prav Španija, najstarejša med vsemi ekipami, je z »veterani« prišla do zlata. A v boju za gledalce, sponzorje, dobiček in drugo rokometni veljaki ne izbirajo sredstev, davek pa plačujejo igralci. »Rokomet se iz leta bolj širi, s tekmovanjem za 24 ekip pa smo ga naredili še močnejšega, prepoznavnejšega in popularnejšega,« meni predsednik EHF Michael Wiederer. Kaj si o tem mislijo igralci, pa potrjujejo besede Miha Zarabca: »To nima več smisla. Evropska zveza gleda le nase, za igralce jo nič ne briga. Gospodje lepo živijo tudi na naš račun, nas pa vedno bolj mučijo.«
