Ob robu ceste SS385

Potem je zbolel njen brat, začela je moliti in našla vero. Danes je sestra v cerkvenem redu klaris, živi v hiši brez elektrike in tudi pozimi hodi bosa. Ko se je pred nekaj leti vračala iz Palerma, je ob robu ceste SS385 v grmovju zagledala vrsto plastičnih stolov, na njih so sedela temnopolta dekleta v nogavicah in čevljih z visokimi petami. Nekateri stoli so bili prazni. Sestra Chiara je zatem izvedela, da 80 odstotkov žensk, ki zbežijo iz Nigerije v Italijo, konča v prostituciji, v rokah trgovcev z belim blagom. Na desettisoče jih stoji ob italijanskih cestah, mnoge med njimi so še mladoletne. »Tu je treba nekaj narediti, sem bila prepričana. Najela sem avto, v termoske nalila kavo in v papir zavila zajtrk ter se odpeljala k tem ženskam,« se spominja, pa tudi tega, da nobena od njih zaradi strahu ni hotela govoriti z njo. Potem je ena od njih opazila, da je bosa, in ji ponudila čevlje. Sestra jim je povedala, da imajo izbiro, in jim dala informacije, kje lahko poiščejo pomoč. Organizirala je prihod zdravnikov, ki so te ženske pregledali in oskrbeli. Včasih pridejo na večerjo in božič z mnogimi praznujejo skupaj. A prav veliko tudi sestra Chiara ne more premakniti. Nigerijke so ujete v dvojni pasti. Po eni strani se v državi zadržujejo nelegalno, brez dokumentov, po drugi strani jih izsiljujejo z dolgovi, s katerimi so si plačale pot v Evropo. To trgovino v rokah drži nigerijska mafija, ki je razpredla svoje niti tudi v Evropi in pogosto že v domovini prebežnic z njimi naveže stik. Tudi do 50.000 evrov tihotapci ljudi zaračunajo za pot, cena usluge deklet ob robu ceste SS385 pa se giblje med 5 in 15 evrov.