Dramatična razprava o novem sedemletnem evropskem proračunu v Bruslju je neinformiranega opazovalca lahko zavedla, saj je poudarila interesne razlike med državami članicami, ni pa dala jasne slike o problemu razhajanj med ambicijami in realnostjo fiskalnega načrtovanja na evropski ravni. Najprej poglejmo, kaj so načelne ambicije tega dokumenta. Za javnost všečno so izbrani strateški cilji Evropske unije (EU) v naslednjem srednjeročnem obdobju: razvoj, stabilnost, solidarnost in varnost. To naj bi dosegli s sedmimi strateškimi usmeritvami, sedemnajstimi glavnimi politikami in štiriinštiridesetimi nosilnimi programi v okviru teh politik. Evropska komisija se je poskušala odlepiti od klasičnega proračunskega vzorca, temelječega na vhodnih finančnih inputih in njihovi razdelitvi na izvedbene institucije ter države članice, in je želela postaviti vsebinski programski okvir s končnimi cilji, potrebnimi rezultati in zahtevanimi indikatorji. Vse to naj bi podkrepila z večjo fleksibilnostjo v izvajanju programov v času in med programskimi sklopi zaradi večje učinkovitosti realizacije večletnega proračuna. Poenostavila naj bi strukturo financiranja proračuna s konsolidacijo razdrobljenih finančnih instrumentov in koordinacijo med različnimi evropskimi finančnimi institucijami (EU-skladi, EIB, Invest EU, ESM) ter dosegla oblikovanje samostojnih evropskih virov za financiranje novih programskih prioritet.
Na načelni ravni gre za pozitiven premik v smeri boljšega izplena skupnih finančnih virov za doseganje dogovorjenih prednostnih nalog ter za pošteno razdelitev bre...
Nedavna odločitev nemškega ustavnega sodišča o vlogi denarne politike ECB, predvsem o uporabi programa odkupa državnih vrednostnih papirjev v območju...
Negativni učinki virusa sars-CoV-2 na delovanje narodnih gospodarstev so iz dneva v dan bolj vidni, kar zahteva hitro in učinkovito ukrepanje, da bi...
Po začetku finančne krize so bile reforme ekonomske in monetarne unije (EMU) usmerjene v obnovo fiskalne stabilnosti in krepitev robustnosti bančnega...