Čeprav se nogometaši v povprečju upokojijo pri 35 letih, se je Ezeldin Bahader iz Kaira, oče štirih in dedek šestih, odločil, da se pri 75 letih loti profesionalne nogometne kariere. Bahader, ki je sicer po poklicu gradbenik, je v mladosti amatersko igral nogomet, na stara leta pa se je odločil, da se s pomočjo poznavanja pravil uvrsti v Guinnessovo knjigo rekordov.
Bahader mora za uvrstitev v Guinnessovo knjigo rekordov izpolniti na prvi pogled preprost pogoj: odigrati mora dve celotni tekmi v profesionalni nogometni ligi, torej dvakrat po 90 minut. Prva tekma je že za njim, saj je za ekipo iz Kaira prejšnji konec tedna dosegel celo gol. Kljub poškodbi je odigral vseh 90 minut tekme, na koncu pa za ekipo 6. oktober še dosegel gol s kazenskega strela in izenačil rezultat tekme s klubom Genius; oba kluba sta egiptovska tretjeligaša.
Sedemdesetletniki kot spektakel
Bahader je tako postal najstarejši profesionalni nogometaš, ki je na uradni tekmi dosegel gol, zdaj pa mora 21. marca odigrati še vseh 90 minut druge tekme, da bi se lahko v knjigo rekordov vpisal še kot uradno najstarejši profesionalni nogometaš. Glede na to, da je prvo tekmo odigral z rahlo poškodbo, bo glavna ovira pri drugi tekmi predvsem njegova kondicija, torej ali bo zdržal vseh 90 minut na igrišču. A glede na to, da je že na prvi tekmi z golom presegel pričakovanja, najbrž tudi z drugo ne bo težav.
Bahader pri svojih letih sicer podira rekord Izraelca Isaaka Hayika, ki velja za najstarejšega aktivnega nogometnega igralca na svetu, le da je dobro leto mlajši od Bahaderja. A medtem ko je Bahader lovilec rekorda, je Hayik vratar, ki preprosto nikoli ni nehal igrati nogometa. Zase sicer pravi, da je ves čas eno hudo poškodbo od upokojitve, a načeloma, če bo telo zdržalo, namerava igrati do 120. leta, rad pove v šali.
Medtem ko je Hayik rekord dosegel kot vratar, se Bahader za naziv poteguje v vlogi napadalca. Bahadarjeve nogometne izkušnje so se sicer končale pri šestih letih, nedavno pa je začel vsem egiptovskim klubom pošiljati pisma, ali bi ga vzeli v svoje vrste. Klub 6. oktober se je na to odzval, seveda predvsem z mislijo, da kot klub pristanejo med rekorderji. Z uspešno zaključeno prvo tekmo so se že znašli na športnih straneh svetovnih medijev, a ob tem se seveda odpira vprašanje, kaj se zgodi s preostalimi »seniorji« v nogometu.
Daljša kariera za nogometne vratarje
Čeprav so športi, v katerih se profesionalna kariera konča bistveno prej, je nogometna profesionalna kariera relativno kratka. V povprečju se nogometaši upokojijo pri 35 letih, njihova profesionalna kariera pa traja v povprečju zgolj osem let. Kot dokazuje Izraelec Hayik, je nogometna kariera lahko nekoliko daljša za vratarje. Med desetimi najstarejšimi aktivnimi nogometaši ta hip je namreč kar polovica vratarjev.
Poleg Hayika je najstarejši aktivni vratar trenutno Esam El Hadari, ki je star 47 let, njegova profesionalna kariera pa traja že 26 let. Trenutno sicer nima kluba, lahko pa se pohvali s kar nekaj rekordi, med drugim je leta 2018 postal najstarejši nogometaš, ki je igral na nogometnem svetovnem prvenstvu, saj je bil takrat star 45 let. Po svetovnem prvenstvu se je upokojil kot reprezentant, ne pa še kot nogometaš.
Kriza pride za vse
V športu je za odlašanje z upokojitvijo več razlogov, a kot ugotavljajo športni psihologi, kriza po upokojitvi ne nastopi samo pri profesionalnih športnikih, temveč tudi pri mlajših in pri tistih, ki so se s športom ukvarjali zgolj med šolanjem. Športno udejstvovanje namreč prinaša občutek skupinske identitete, energija in interes se zožita na eno aktivnost, skozi katero nato posameznik ali posameznica dojema vse svoje življenje. Prvi šok, ki nastopi s koncem športne kariere, je torej kriza identitete.
S športom posameznik dobi tudi podporo, ki je še posebno izrazita pri ekipnih športih, ko soigralci predstavljajo drugo družino. Po upokojitvi se zato številni počutijo osamljene in izolirane, ob izgubi nazivov in navijačev pa izgubijo tudi velik del svoje samozavesti. Če so ob tem prisotni še nerealizirani cilji, ko na primer kariero zaključi poškodba, so občutki frustracije ob koncu kariere še toliko večji. Odgovor na vprašanje, zakaj nekateri tako dolgo vztrajajo v profesionalnem športu, je tako večinoma mešanica tega, kaj zmore telo in kaj um.
