V Sloveniji, kot gospodarsko najbolj razvitem delu države, je obnova potekala dokaj hitro in tudi industrijska proizvodnja je kmalu dosegala precej višje rezultate kot v preostalih delih države, kar se je odražalo tudi v standardu prebivalcev naše republike. Ko je vse kazalo, da se bo slovensko gospodarstvo na takšnih temeljih lahko še hitreje in še bolj vsestransko razvijalo, so posamezni ukrepi jugoslovanskega vodstva, ki je razvijalo centralistično urejeno plansko gospodarstvo z znamenitimi »petletkami« in podobnimi ukrepi, ta slovenska pričakovanja izničili. Med drugim tudi zaradi odločitve jugoslovanskega partijskega vrha, da je treba razvoj razvitejšega dela države upočasniti na račun hitrejšega razvoja gospodarsko manj razvitih republik in pokrajin. Takšna politika seveda naši republiki ni bila pisana na kožo in je v šestdesetih letih preteklega stoletja vnašala seme razdora. Znotraj partije so začeli nastajati prvi spori med zagovorniki različnih smeri razvoja gospodarstva. Še bolj se je začelo zapletati, ko je v Jugoslaviji leta 1961 prišlo do gospodarske krize, do katere po teoriji partijske ideologije ne bi smelo priti. Sledile so gospodarske reforme, po katerih je slovenska prednost pred preostalimi republikami na področju gospodarstva začela kopneti. V zadnjem obdobju šestdesetih let je slovenska vlada pod vodstvom Staneta Kavčiča povedala, da hoče imeti pri oblikovanju gospodarskega sistema večjo vlogo, kar je v državi povzročilo precejšen vihar.
Polemika med »Borbo« in »Delom«
Med ljubljanskim »Delom« in beograjsko »Borbo« je prišlo te dni spet do polemike, ker je objavil »Borbin« dopisnik v Ljubljani v svojem listu članek, v katerem dolži slovenske »propagandiste« (mišljeni so zelo vidni politični predstavniki), da skušajo »zastraševati« slovensko javno mnenje, češ kako Slovenija gospodarsko zaostaja v primerjavi z drugimi jugoslovanskimi republikami, ki so si morale šele ustvarjati svojo industrijo. Na piki pa je imel, kot kaže, predvsem slovenske težnje po nacionalni gospodarski samoupravi. Zato je napadel integriranje v »nacionalnem« ali »republiškem« okviru, češ da so to »mini integracije«, namesto da bi prihajalo do gospodarskega združevanja in povezovanja po vsem jugoslovanskem ozemlju ne glede na meje med republikami. V sredo so odgovorili na ta članek (ki ga je dan poprej »Delo« v celoti ponatisnilo v prevodu) trije ugledni slovenski gospodarski časnikarji, uredniki »Dela«, in dokazali, da je dopisnik »Borbe« tolmačil statistike o slovenskem gospodarstvu po svoje in najnovejših podatkov sploh ni upošteval. (…) Slovenski gospodarski časnikarji očitajo dopisniku »Borbe«, da sicer biva v Ljubljani in lahko opazi napetosti v slovenskem gospodarstvu in življenju, vendar pa ne razume njihovega globljega bistva. Ton odgovora je bil precej odločen.
Novi list (Trst, Gorica), 6. marca 1969
Ostra polemika med Delom in Borbo
Oba lista sta glasili Socialistične zveze delovnega ljudstva. »Delo« v Ljubljani, »Borba« pa v Beogradu. Med njima je v zadnjem času prišlo do žolčne polemike. Sprožil jo je ljubljanski dopisnik »Borbe« Jovan Pjevič s svojim dopisom »Propagiranje mini integracij z zastraševanjem pred zaostajanjem«. V članku je Pjevič hotel prikazati oceno »razvojnih tokov v slovenskem gospodarstvu in družbi«, ki sta po njegovem mnenju »pod čedalje večjim pritiskom in zastraševanjem propagandistov, njihovih statističnih podatkov in golih ugotovitev o zaostajanju Slovenije za ostalimi republikami, na skoraj vseh področjih gospodarskega in negospodarskega razvoja«. (…)
Na Pjevičeve ugotovitve o netočnosti slovenskih trditev o zapostavljanju slovenskega gospodarstva, da je v Sloveniji čedalje več zaposlenih, da po podatkih za leto 1964 (!) delež Slovenije v jugoslovanski osebni in splošni potrošnji ustreza njenemu deležu v družbenem proizvodu, da je v Sloveniji veliko »odpisanih« strojev, da je tu »razdrobljena industrija z obrtniško mentaliteto« itd., so napisali odgovor Aleksander Javornik, Jak Koprivc in France Seunig. Objavili so ga v »Delu« 5. marca.
V njem ugotavljajo tole: Poglejmo podatke o produktivnosti dela v Sloveniji. V letu 1965 je v družbenem sektorju prišlo na enega zaposlenega v Sloveniji 30.200 din in v Hrvatski 27.200 din, hkrati pa npr. v Bosni in Hercegovini 22.800 din ter v Makedoniji 22.000 din. (…)
Razpon med najvišjim in najnižjim povprečjem osebnih dohodkov se je v teh letih bistveno zmanjšal. Leta 1964 jo bilo povprečje osebnih dohodkov v Sloveniji za 57 odst. višje kakor npr. na Kosovem (z najnižjim povprečjem), lani pa le še za 33 odst. (Slovenija 997 din, Kosovo 749 din).
Kljub temu so neto investicije v osnovna sredstva (po odbitku investicij iz amortizacije) v Sloveniji zdrknile od 12,0 odst. družbenega proizvoda v letu 1964 na komaj 4,5 odst. v letu 1967 (v Jugoslaviji pa le od 14,5 na 7,5 odst.), in to prav v republiki, ki izkazuje največjo produktivnost dela. (…)
Slovenski polemičarji s Pjevičem zatrjujejo, da je smisel integracije prav v tem, da omogočijo ekonomske učinke, pri tem pa zagotavljajo, da »slovensko gospodarstvo še zlasti ne bo nikoli za to, da bi se pod plaščem raznih integracij vračalo v centralistično in administrativno, od delovnega človeka odtujeno upravljanje, pa čeprav pod krinko raznih jugosistemov«. (…)
Pjevič tudi ne omenja slovenskega izvoza, »ene najpomembnejših komponent slovenske gospodarske usmeritve in reforme«. Lani je slovenska industrija ustvarila skoraj četrtino jugoslovanskega izvoza na konvertibilna tržišča in s tem ustvarila v korist vsega jugoslovanskega gospodarstva znaten del tako potrebnih deviz za uvoz sodobne opreme. (…)
Svoj polemičen odgovor Javornik, Koprivc in Seunig zaključujejo z ugotovitvijo: »Ne moremo se znebiti občutka, da se avtor članka trudi, da bi prilepil prizadevanjem slovenskih delovnih ljudi, boju za reformo, njihovemu dialogu o najaktualnejših vprašanjih nadaljnjega razvoja Slovenije etiketo nacionalizma in separatizma. (…)«
Svobodna Slovenija (Buenos Aires), 3. aprila 1969
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib
