Človeška navada dotikanja lastnih obrazov nas dela precej edinstvene med vrstami. Prav ta globoko zakoreninjena navada ima zelo veliko opraviti z našo dovzetnostjo za virusne okužbe.
Obrazov se pogosto dotikamo nevede. Študije so pokazale, da se največkrat dotikamo brade in območij okoli ust, nosu in oči. Za viruse in bakterije je to fantastično, saj jim s tem omogočamo vdor v telo. Avstralski raziskovalci z univerze New South Wales so se pred leti namenili ugotoviti, kolikokrat na uro se v povprečju človek dotakne svojega obraza. Ne da bi ti to vedeli, so opazovali študente medicine in ugotovili, da so se ti svojega obraza v povprečju dotaknili 23-krat v eni uri. Ker gre za študente medicine, ki vedo, kako nevarno je lahko dotikanje obraza, je število v ostali populaciji verjetno višje.
Z dotikanjem obraza omogočimo virusom in bakterijam, ki smo jih pobrali, ko smo se dotikali površin ali drugih ljudi, da pridejo v notranjost našega telesa. Prav zato je eden glavnih ukrepov pri zamejitvi širjenja koronavirusa prav temeljito in pravilno umivanje rok.
Zakaj to počnemo?
Ob zavedanju, da z dotikanjem obraza delamo uslugo potencialno nevarnim virusom in bakterijam, se poraja vprašanje, zakaj to vseeno počnemo?
V živalskem svetu se dotikanje obraza dogaja predvsem za odganjanje škodljivcev in žuželk, medtem ko se ljudje in nekateri primati dotikanju obraza težko upremo iz drugih razlogov, ki pa še niso povsem raziskani. Martin Grunwald, psiholog z univerze v Leipzigu, pravi, da gre za obnašanje, ki je skupno vsem ljudem in ki se večinoma dogaja nezavedno. Posnetki, ki jih z ultrazvokom ginekologi opravljajo pri nosečnicah, dokazujejo, da si človeška bitja že v maternici prste tiščijo v usta, kar je značilno tudi za dojenčke in male otroke. Odrasli morda res ne sesamo palca in si prstov ne vtikamo v usta, a dotikanje ustnic, brade, nosu in oči je izjemno trdovratna navada, ki se je je domala nemogoče znebiti. Psihologi s kalifornijske univerze Berkeley namreč ugotavljajo, da gre pri dotikanju obraza za nekakšen podzavesten mehanizem tolaženja in pomirjanja samega sebe. Mnoge študije so pokazale, da dotik kože s kožo povzroči sproščanje oksitocina, hormona, ki lahko pomaga pri zmanjševanju stresa in povečevanju ugodnih občutkov. Oksitocin se denimo sprošča med orgazmom in dojenjem, v obeh primerih pa krepi občutek povezanosti med vključenima osebama.
Kaj narediti, da bi se manj dotikali obraza
Michael Hallsworth, ki na univerzi Columbia preučuje človeško obnašanje, pravi, da dobrih nasvetov za zmanjšanje dotikanja obraza ni. »Nesmiselno je ljudem reči, naj nehajo početi nekaj, kar počnejo podzavestno,« pojasnjuje in dodaja, da je mnogo lažje ljudi pozivati k pogostejšemu in temeljitejšemu umivanju rok.
Nekoliko več upanja ima psihologinja Natasha Tiwari, ki ponuja nekaj napotkov, s katerimi je moč zmanjšati dotikanje obraza. Tistim z dioptrijo, ki nosijo leče, priporoča nošenje očal, saj ta otežujejo dotikanje oči. Enako učinkovita so tudi sončna očala. Da se manj dotikajo svojega obraza pravijo tudi ljudje, ki nosijo ličila. Psihologinja še priporoča, da, kadar je to mogoče, zavestno sklenete dlani in prepletete prste ali pa na prsih prekrižate roke. V tem primeru se bo, ko se pojavi vzgib, malce težje dotakniti obraza, saj bo najprej treba razpreti roke. Če situacija to dopušča, lahko sedite na svojih dlaneh in si s s tem še otežite dotikanje obraza. Seveda pa to ni dolgoročna rešitev.
V času pandemije so lahko dober način za preprečevanje dotikanja obraza tudi zaščitne maske. O tem, kako si kljub pomanjkanju na trgu lahko sami naredite svojo, si lahko več preberete na tej povezavi. Ker se je izredno težko nehati dotikati obraza, verjetno najboljši napotek ostaja redno in temeljito umivanje rok.
