»Nikamor ne gremo, niti na sprehod, razen na majhen travnik za domom, ki je dolg natanko 70 korakov,« po telefonu pove 88-letna Ria Bačer, ki v Domu starejših občanov (DSO) Novo mesto biva dve leti. Računalnik je za dolgoletno novinarko Dolenjskega lista in pisateljico nepogrešljiv pripomoček, nujen tudi za stike s svojci in prijatelji, s katerimi vsak dan klepeta po skypu. »Veliko pišem, gledam televizijo, rešujem križanke. In seveda ogromno berem, od jutra do 'sutra',« se nasmehne.
Piše knjigo o življenju s korono
Bačerjeva, še vedno iskrivih misli, je v svojih treh knjigah zapisovala zgodbe Novomeščanov, četrta bo o življenju s korono. »Vsak dan posebej si zapisujem dogodke, kot dnevnik. Na kratko se bom dotaknila tudi obdobja tik pred izbruhom, ko so vsi govorili, da posebni ukrepi niso potrebni. Ko sem šla 28. februarja v trgovino z masko, so se mi vsi smejali.« Tako kot brez pisanja tudi brez jutranje telovadbe že 30 let ne mine njen dan. »Pa sprehode strašansko pogrešam. Tudi z gospemi iz doma, s katerimi sem se prej družila, se zdaj zgolj slišimo po telefonu.«
Življenje v domu se je v teh dneh korenito spremenilo. »Osredotočamo se na skrb, da preprečimo okužbe. Pogrešamo zunanji svet, sproščenost, objeme in komaj čakamo, da gre vse to mimo,« pravi direktorica doma Milena Dular.
»Pripravljamo družabne igre, dihalne in gibalne vaje, vaje za krepitev uma in duha, se poveselimo ob harmoniki, beremo, nekateri brskajo po spletu. Vse poteka po posameznih nadstropjih in v manjših skupinah, stanovalci pa seveda po pravilih sedijo narazen,« našteva. Telekom je stanovalcem domov starejših po Sloveniji, tudi novomeškemu, omogočil brezplačne telefonske pogovore s svojci, videoklice, sporočila. Dnevne utrinke v domu tudi redno objavljajo na spletni strani doma.
Čakajo dan, ko bodo spet lahko šle na sonce
Štefica Cvitkovič, 83-letna upokojena učiteljica, se vsako dopoldne v čajni kuhinji dobi s prijateljicami iz doma ob kavici, na primerni razdalji, seveda. »Pogovarjamo se o starih časih. In čakamo dan, ko bomo spet lahko šle ven, da se naužijemo sonca.« Knjige so njene stalne spremljevalke, trenutno preučuje dolenjske gradove. »Po televiziji pa mi najbolj manjka šport. Vse sem gledala, tudi nogomet. Pa kakšen dober vestern rada pogledam.«
Ker je začasno ukinjena skupinska telovadba, telovadi sama, kolikor sploh lahko zaradi amputirane noge. »Sem na vozičku. Veste, da sem si že kar precej okrepila roke?« se nasmehne. Z domačimi se vsak dan sliši po telefonu, tudi z vnuki. Ob tem ne pozabi spomniti na požrtvovalnost osebja v domu. »Kar odlično oceno bi jim dala,« pove v slogu nekdanje učiteljice.
»Dobre stvari sprejeti, slabe pozabiti«
»Tale kriza je bila zame najprej šok, a sem jo sprejela, kot je treba,« doda Majda Henigman, ki jih bo kmalu štela 93. Zaradi izjemno mladostnega in veselega glasu jo še enkrat povprašamo po letih. »Da, prav ste slišali!« se prešerno zasmeji. »Veste, svetovna vojna in tisti čas sta nas utrdila. Znamo premagati vse tegobe. Dobre stvari je treba z veseljem sprejeti, slabe pa vreči čez ramo in pozabiti. Tale kriza nam spet kaže, da moramo biti ljudje solidarni, si pomagati, a se hkrati striktno držati navodil. Pri tem se moramo res zahvaliti osebju v domu za odlično delo, kajti pri nas se bolezen še ni pojavila.«
Močno pogreša svojce, ki jo zdaj vsak dan »obiščejo« prek videopovezave. Pa vendar se človek s takim optimizmom ne predaja malodušju. »Naj vam povem, kaj smo zadnjič naredile. V nadstropju imamo majhno čajno kuhinjo, kjer se dobivamo še z dvema gospema. Pa ena pravi, da je vendar materinski dan. No, to pa moramo proslaviti, smo rekle. In je ena prinesla šampanjec, druga skuhala kavico, kak vic smo si povedale, pa smo se imele lepo. Veste, znamo se tudi poveseliti!«
