Lado Kralj (1938) je ena najmočnejših osebnosti novejše zgodovine slovenskega gledališča; deloval je kot dramaturg, teatrolog in kritik, pa tudi kot prevajalec, urednik, profesor na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ter avtor znanstvenih del, med katerimi izstopa temeljna študija Teorija drame (1998). Bil je soustanovitelj eksperimentalnega gledališča Glej in njegov prvi umetniški vodja, soustanovitelj gledališča Pekarna (1971) in umetniški vodja ljubljanske Drame (1978–1982), preden se je izraziteje posvetil teoretskim raziskavam. Upokojil se je leta 2005, vendar ostal dejaven, predvsem kot prevajalec, začel pa je tudi pisati literaturo in za svojo zbirko kratkih zgodb Kosec koso brusi (2010) prejel nagrado za prvenec in Dnevnikovo fabulo. Pred dnevi mu je Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije namenilo stanovsko nagrado Vladimirja Kralja za življenjsko delo. »V gledališki zavesti je vehementno prisoten, po kakovosti in teži presežen, delujoč na specifični mikroravni, ki pa je ključna,« je med drugim v utemeljitvi zapisal Primož Jesenko.
»S prevratniškimi idejami v umetnosti je pač tako, da včasih izginejo brez sledu, nekatere pa se trdno zasidrajo med sprejete novosti in ostanejo zelo dolgo,« ugotavlja Lado Kralj. (Foto: Luka Cjuha)
V gledališče ste bolj intenzivno vstopili v drugi polovici 60. let. Kaj je v tistem času najbolj določalo vaše poglede nanj?