Virus, ki nas opozarja, da vendarle nismo najmočnejši na planetu, na katerem se obnašamo tako arogantno, je vsem smrtim navkljub manj nevaren od tistega, zaradi katerega je bila Ana Frank po dveh letih družinske osame poslana v taborišče smrti in ne napada pljuč, ampak možgane, svojim žrtvam pa namesto življenja vzame človečnost. Zaradi njegovega pustošenja v prejšnji svetovni vojni smo še danes ujeti v grozote, ki jih je povzročil. Ena od njihovih posledic je nevarnost, da te obtožijo antisemitizma, če protestiraš proti izraelski okupaciji palestinskih ozemelj. Kar me ne prizadene, saj vem, da temu nasprotuje tudi mnogo Judov. Sem se pa resno ustrašil, da sem nehote deloval antisemitsko, ko sem v pesmi o sliki Alexeja von Jawlenskega »Cvetje, sadje in vrč« napisal, da je »to sliko pred takratno hrvaško ustaško oblastjo njen lastnik, zagrebški Žid, na našo srečo rešil tako, da jo je z vlakom skrivaj poslal Narodni galeriji v Ljubljani«.
Da lahko Žid zveni žaljivo, sem pomislil šele, ko je bila pesem že natisnjena. Nakar sem pomislil, da ne more biti tako hudo, saj imamo v Ljubljani vendar Židovsko ...