Prevajalka Pavla Hozjan je na začetku leta odprla s. p. s polovičnim delovnim časom. Ker ima majhnega otroka, ji razliko do prispevkov za celotni delovni čas plačuje država. Da je lahko zagnala delo, je morala v svoje podjetje, torej vase, nekaj investirati. Kupila je licenco za programsko opremo in antivirusni program, nameravala je kupiti še posebno prevajalsko orodje, ki bi jo stalo 600 evrov. Ravno ko je delo postajalo utečeno, je prišel novi koronavirus. Ostala je brez dohodkov, polovične prispevke pa mora še vedno plačevati. Zanje bo šel denar, ki je bil namenjen prevajalski opremi.
Življenje od prihrankov
Skrbi za sina s posebnimi potrebami, kar ne zahteva le dodatnega truda staršev, ampak tudi ni zastonj. Potrebam sina mora prilagajati delo, zato je včasih v svojem podnajemniškem domu prevajala ponoči. »Ker spada sin v skupino z lažjimi posebnimi potrebami, moramo sami plačevati specializirane terapije. Deset terapij stane 500 evrov,« je dejala. Doslej je s pomočjo širše družine šlo. Kaj bo zdaj, ne ve. »Če bo šlo tako naprej, bom morala s. p. zapreti. Resda mož, ki dela v tujini, nima slabe plače, a moramo vseeno jemati iz prihrankov, namenjenim rešitvi stanovanjskega problema,« je dejala in dodala, da ni bistvena njena zgodba, ampak zgodbe vseh, ki jih je vlada pustila na cedilu.
»Vsi bi morali dobiti nadomestilo. A brez vračanja v primeru, da presežeš določeno mejo dohodka v nadaljevanju leta, ker potem to ni pomoč, ampak neke vrste kredit. Ne smemo se pričkati, kdo je dobil pomoč in kdo ne, ampak stopiti skupaj in jo zahtevati za vse. Če tega ne bomo storili, bomo kot Orwellovi prašiči, ki so gledali le nase,« je dejala in se vprašala, koliko ljudi je v še slabšem položaju.
Odgovor je precej. O tem pričajo podatki Petke za nasmeh. In zgodbe, ki jih od torka, 31. marca, prejema Inštitut 8. marec, na katerega se je tedaj obrnila skupina samozaposlenih mam v stiski. Petka za nasmeh je od petka, 3. aprila, do petka, 10. aprila, s plačilom položnic in financiranjem nakupov hrane pomagala 14 družinam, ki so enako kot Pavla Hozjan izpadle iz vladnih ukrepov. »Vsak dan dobimo od tri do pet novih prošenj,« je dejal predsednik društva Petka za nasmeh in ljubljanski mestni svetnik Milan Jakopovič. Dodal je, da je precej staršev ostalo zgolj z otroškim dodatkom, mnogi pa so se za preživetje borili že pred krizo. »Si sploh predstavljamo, za kakšne stiske gre? To so mlade družine, mnoge od njih živijo v najemniških stanovanjih. Vsaka zgodba ima svoj odtenek. Se mi zdi, da je vsak bolj žalosten od prejšnjega,« je dodal.
Zgodbe o revščini
Tako stiske znova rešuje civilna družba. Vlada je zavrnila amandmaje opozicije, s katerimi bi samozaposlene starše, ki zaradi skrbi za otroke do 3. oziroma 6. leta uveljavljajo pravico do skrajšanega delovnega časa, vključili v prvi veliki zakon proti koronavirusu. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti nam na vprašanja o tej tematiki še ni odgovorilo. Je pa minister Janez Cigler Kralj pred dnevi dejal, da bodo v naslednjem zakonu skušali zajeti najbolj ranljive skupine. Predsednik vlade Janez Janša je dodal, da iz ukrepov ne bo izpuščena nobena ranljiva skupina,
Toda ti ljudje, kot pravijo naši sogovorniki, denar potrebujejo zdaj. Inštitutu 8. marec so le samozaposlene mame poslale okrog 40 zgodb, iz katerih veje revščina ali potencialna revščina, nato pa so dobili podobna pisma ljudi iz drugih najbolj ogroženih skupin. »Socialne razlike so vedno obstajale. Ta kriza pa nam jih je razkrila in jih poglobila. Zdaj lahko lažje razumemo, kako deluje mehanizem, ki jih proizvaja,« je dejala direktorica Inštituta 8. marec Nika Kovač.
