Delala je v tovarni tankov na severu mesta, med tednom je spala v tamkajšnjem delavskem domu. Stara je bila 15 let. V dvosobnem stanovanju na Trgu preporoda je njena mama šivala maskirna oblačila za vojake Rdeče armade, njena 14-letna sestra Julija je bila na poti v službo v telegrafski urad. Rozina sestra dvojčica je bolna ležala v postelji, brat je bil na fronti. Oče je družino zapustil že pred vojno. Roza se ni dolgo mudila doma, povedala je, da ji v tovarni dvori kolega, neki španski komunist, potem je odšla proti severu mesta. Ko je tisto popoldne 600 bombnikov nemškega letalstva Luftwaffe odvrglo nekaj tisoč ton bomb na Stalingrad, je od tovarne, v kateri je delala Roza, ostal le velik krater. Naslednje jutro sta Julija in mama ob njem objokovali Rozino smrt. Julija je vojno preživela, z mamo in bolno sestro so iz Stalingrada zbežale v Uzbekistan. V stepi je sestra umrla za tifusom, mama za lakoto. Brat se ni nikdar vrnil s fronte. Ko je Julija spraševala v uradu vojaškega arhiva, o njem niso našli nobenega dokumenta. Kljub temu ni prenehala iskati. Julija danes živi v Pensi, ki leži okoli 600 kilometrov od Volgograda (nekdanjega Stalingrada). V času interneta je k iskanju spodbudila svojo hči, ki jo je poimenovala po svoji mami, in sina, ki je dobil ime po njenem bratu. Konec lanskega decembra ji je hči sporočila, da o bratu še vedno ni našla nič, da pa je po Juliji v podatkovni banki pogrešanih poizvedovala neka Roza Ponomarjova, ki živi v 1200 kilometrov oddaljenem Čeljabinsku. Ko sta se sestri po 77 letih spet objeli, je Julija izvedela, da so Rozo z njenimi sodelavci pred bombnim napadom evakuirali iz tovarne in jih s trajektom peljali čez reko Volgo. Bomba je zadela trajekt, a je Rozo nekdo rešil iz mrzle vode. Vsa leta je bila Roza prepričana, da je družina nanjo pozabila.