Vprašanje, kolikšno stopnjo varnosti pričakujejo ljudje oziroma kako visoka tveganja so pripravljeni sprejeti, je psihološko in ne statistično. Za izhodišče: glede na splošno statistiko smrti je bilo lani mnogo bolj verjetno, da boste umrli od česar koli, kot je letos verjetno, da boste, če seveda razumno upoštevate preventivne ukrepe, umrli od koronavirusa. In vendar se lani zelo verjetno smrti niste bali skoraj nič, letos pa niste več tako ravnodušni. Naša psihološka percepcija ogroženosti pač ni skladna z matematiko. To poznamo že iz aviacije – ljudje se bolj bojijo voziti z letalom kot z avtom, četudi je vožnja z letalom skoraj stokrat varnejša. Znanstvene študije dojemanja različnih tveganj so pokazale, zakaj: ljudje so pripravljeni sprejeti velika tveganja, kadar imajo situacijo sami pod kontrolo. Ko naše življenje upravlja višja avtoriteta, pilot, podjetje ali država, pa od njih pričakujemo mnogo bolj odgovorno ravnanje, kot smo pripravljeni ravnati sami.
Tovrstna psihološka percepcija je ključna tudi za napovedano odpiranje šol. Ko te dni opazujemo otroke, ki počitnice preživljajo pred bloki, ne pomislimo (več), da ...