Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je predloge napovedala v drugem ali tretjem tednu maja, nekateri pa so jih pričakovali že v začetku meseca. V komisiji izpostavljajo, da gre za pripravo zelo kompleksnih predlogov, kar terja svoj čas.
Von der Leynova je sicer v sredo v Evropskem parlamentu predstavila načrt za okrevanje gospodarstva po pandemiji covida-19. Zavzela se je za investicije ob pomoči preverjenih modelov financiranja na podlagi jamstev članic. Sredstva naj bi porabili za programe EU v treh stebrih: za investicije za gospodarsko okrevanje in reforme, za zagon gospodarstva in zasebnih investicij ter za programe, po katerih se je pokazala potreba v pandemiji, kot je Obzorje. Napovedala je tudi vzpostavitev posebnega programa za zdravje.
Omenjeni predlogi so ključni za okrevanje evropskega gospodarstva, ki je po spomladanski gospodarski napovedi komisije pred recesijo zgodovinskih razsežnosti. Ta bo globoka in neenakomerna, okrevanje pa negotovo. Območju evra naj bi letos beležilo 7,7-odstotni padec BDP.
Voditelji članic unije so se aprila zavzeli za vzpostavitev sklada za okrevanje, ki bo "dovolj velik" ter usmerjen k najbolj prizadetim sektorjem in geografskim delom Evrope. Obrisi načrta za okrevanje, ki so ga aprila podprli voditelji, vključujejo štiri načela in štiri prioritete. Temeljno načelo je, da se je glede na simetričnost šoka zaradi pandemije pomembno izogniti temu, da bi okrevanje postalo asimetrično.
Med prioritetami pa so izpostavili nujnost zagotovitve strateške avtonomije EU, tudi z učinkovitim pregledovanjem tujih neposrednih naložb, zagotovitvijo proizvodnje ključnega blaga v Evropi in vzpostavitvijo odpornejše zdravstvene infrastrukture.
Von der Leynova že vseskozi poudarja, da nameravajo z uporabo inovativnih finančnih instrumentov okrepiti moč evropskega proračuna, ki je po njenem prepričanju edini pravi instrument za zagotovitev okrevanja evropskega gospodarstva od hudih posledic pandemije.
Izpostavlja tudi, da bo treba v načrtu za okrevanje poiskati pravo ravnotežje med nepovratnimi sredstvi, ki jih zahtevajo južne oziroma kohezijske države, in posojili, pri katerih vztrajajo severne države, ki prisegajo na varčevanje in disciplino.
