Vse bolj je očitno, da mnoge države, v večji ali manjši meri morda vse, v dosedanjem poteku pandemije skrbijo predvsem za zagotavljanje kapacitet v bolnišnicah in zdravstvenem sektorju ter zato omejujejo evakuacijo obolelih iz domovih za stare. To je v ostrem nasprotju z njihovim zaklinjanjem, da bodo poskrbele za najbolj ogrožene, in je končno začelo sprožati kritiko in številna vprašanja. Ali domovi sploh imajo kadre, znanje, opremo in primerne prostore, s katerimi bi se lahko zoperstavili izbruhu okužbe? Kako naj pri neznani bolezni, ki pri starejših in kronično bolnih pogosteje poteka neugodno in se lahko hitro poslabša, zaposleni brez ustreznega znanja in izkušenj določijo čas, ko bolnik nujno potrebuje bolnišnico? Zakaj obolele zadržujejo v domovih tudi v primeru, ko je v bolnišnicah dovolj kapacitet? Ali je etično sprejemljivo odkloniti pomoč nekomu zato, ker jo bo morda v prihodnjih dneh potreboval nekdo drug z daljšo življenjsko perspektivo? Posredno je že odgovorila Svetovna zdravstvena organizacija s priporočilom, naj se ogroženi bolniki, posebej starejši od šestdesetih let in taki s spremljajočimi boleznimi, zdravijo v bolnišnici.
Na Švedskem so v uporabi protokoli, ki omejujejo pošiljanje stanovalcev v bolnišnice in celo dajanje kisika brez zdravnikove odobritve. Medicinska sestra Latifa Löf...
Kolesarjenje, socializem in kaviar so sovražniki države? To je frontalni napad na naše vrednote. V takih trenutkih se je treba spomniti zgodnjih del...