‘Veliki glasbenik ni tisti, ki se ga najbolj sliši, ampak tisti, ki najbolj posluša drugega.« Epidemije je konec, in čeprav kdo v vladnih sobanah misli drugače, bo treba spregovoriti tudi o smrtih. Množica jih je in vsaka boli drugače. Smrt prijatelja. Smrt dedka. Smrt naključnega objema. Smrt velikega glasbenika. Smrt solidarnega stiska rok. Smrt državljanskega soodločanja. Smrt kulturnega dialoga. Smrt. Tudi če je ne napišeš na protestni plakat, smrt je, smrti so. Pravkar. Tu. Za nami, z nami in pred nami. Krivično in sila nespametno je zahtevati od ljudi, naj žalost ob vseh teh smrtih zadržijo zase. Žalosti ne moreš potihoma uvrstiti na seznam za odpisane in jo prisiliti, naj neopazno mine. Obstaja žalost, ki nikoli ne mine, kaj šele neopazno. In težko bi našli bolj trdovratno žalost od tiste smrtne.
Težko bo, drage vladne sobane, ampak bo treba. Soočiti se bo treba s to žalostjo, govoriti bo treba o smrtih. O vsaki posebej, o vsaki posebej; soočiti se bo treba ...
Spomnim se, kako je pred slabim desetletjem Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) v svojih priporočilih Sloveniji očitala finančno...
