In memoriam: Janez Kocijančič (1941–2020)

Ko sem bil predsednik prenoviteljske stranke in smo se spomladi 1990 pripravljali na večstrankarske volitve, smo kot svojega kandidata za predsednika vlade izbrali Janeza Kocijančiča. Izbrali smo tistega med nami, ki je zagotavljal na eni strani spoštovanje načel socialne države in solidarnosti ter na drugi strani operativno vodenje vladne ekipe, da bi uspešno krmarila slovensko barko v razburkanih časih osamosvajanja in groženj z izrednimi razmerami in vojaško okupacijo Slovenije. Stranka je iz volitev izšla kot relativna zmagovalka, posamično najmočnejša stranka, vendar so slovenski volilci tako spretno razporedili glasove, da je oblast prešla v roke novih političnih strank, prenoviteljski stranki pa je bila zaupana pomembna vloga kot zaupanja vredni politični sili opozicije. Danes je posebej aktualno spoznanje iz tistega časa, da je lahko prava zmagovalka volitev samo stranka, ki sočasno poskrbi za svoj posamični uspeh in deluje za skupni uspeh s strankami, s katerimi želi v vladno koalicijo.

Janez se je odlično obnesel v kriznih razmerah, dobro je znal prenašati poraze, pa naj je šlo za politiko, gospodarske posle, šport ali rekreacijo. Po izgubljenih bitkah se je znal vračati močnejši, izkušenejši in uspešnejši. Znal je oceniti, kaj je realno mogoče doseči in kaj bo moralo še malo počakati. To njegovo sposobnost sem od blizu opazoval v spopadih na jugoslovanski ravni in pozneje v slovenskem parlamentu. Športniki pa so to Janezovo sposobnost posebej občudovali, ko je šlo za odločanje mednarodnih športnih forumov o slovenskih kandidaturah za tekmovanja svetovnega ranga.

Njegova izvolitev za predsednika Evropskih olimpijskih komitejev je dokaz, kako uspešna in povezovalna je bila njegova vloga pri reševanju nakopičenih problemov evropskega športa, ki sta ga spodjedala korupcija in medsebojno nezaupanje.

Poseben pogum in edinstveno moč je demonstriral v času, ko je spoznal, da je neozdravljivo bolan. Čas samoizolacije je izkoristil za to, da je utemeljil usodno napačnost delovanja tistih, ki prispevajo k eroziji ugleda Slovenije na mednarodni sceni in še posebno v okviru evropskih integracij. S tem se je ukvarjal tudi v svojem zadnjem članku, eseju o ovaduštvu, v Sobotni prilogi Dela, 9. maja 2020. V eseju je poudarjal, da je ovaduštvo grd pojav, nevreden evropskih demokratičnih standardov, in obravnaval takšno komuniciranje z evropskimi forumi, ki s temi standardi ni skladno. Odmevi na njegov esej kažejo, da tisti, ki jim je bil namenjen, njegovih besed niso razumeli.

Socialni demokrati so ravnokar demonstrirali, da so zrela in perspektivna stranka, ki je sposobna izvesti imenovanje nove predsednice Tanje Fajon na način, ki stranko krepi. To je dokaz, da jo obvladujejo ljudje, ki se zgledujejo po takšnih voditeljih, kot je bil dr. Janez Kocijančič. Slovenija potrebuje močno socialno demokracijo kot Sahara vodo. V Janezovem duhu bo, če poudarim, da je temeljno merilo njene uspešnosti, ali izboljšuje življenje preprostih ljudi.

Podobno kot o delovanju v okviru socialne demokracije bi lahko govorili o Janezovi vlogi v slovenskem olimpijskem gibanju, na mednarodni športni sceni, kjer je igral vlogo športnega funkcionarja svetovnega slovesa, pa pri vodenju Adrie in na gospodarskem področju nasploh. Na vseh področjih se je s svojo razgledanostjo, prodornostjo in delavnostjo prebil med najuglednejše in najvplivnejše.

Janez je bil vesel človek, ki je širil pozitivno energijo med prijatelji in znanci. Vedno je bil v središču pozornosti, v politiki, pri gospodarskem delovanju, v športu in pri rekreaciji. Za vsako priložnost je imel pripravljeno šalo, vedno aktualno in prilagojeno situaciji in ljudem, ki jih je srečeval. Njegov nastop je bil začinjen tudi s kakšno pikro bodico, ki pa mu je nismo mogli zameriti, ker je imel smisel za samoironijo. Nestrpen in oster je bil samo do tistih, ki so zanikali dosežke partizanstva in blatili generacijo, ki se sama ne more več braniti, ali širili laži glede vloge demokratične levice v času osamosvajanja. Takšnega bomo pogrešali. Na podlagi številnih sporočil in klicev ljudi v zadnjih dneh, ki so pripovedovali o srečanjih z Janezom, sklepam, da ne bom edini, ki se bo poslej pred pomembnimi odločitvami v mislih spraševal: »Janez, kaj bi ti naredil na mojem mestu?«