Ko se je ob marčevski menjavi vlade na seznamu bodočih ministrov pojavil Vasko Simoniti, je bilo to hkrati presenečenje in tudi ne – presenečenje zato, ker so še nekaj dni pred tem v naboru možnih kandidatov za to mesto krožila druga imena, med njimi še najpogosteje Damjan Damjanovič, sicer nekdanji direktor Slovenske filharmonije, ki je zelo kmalu po odstavitvi z omenjene funkcije postal direktor televizije Nova24TV. Toda takrat je tudi hitro postalo očitno, da nekdanji vodja nacionalne glasbene ustanove z vso prtljago, ki si jo je nabral skozi leta, v javnosti ne bo prepoznan kot najbolj posrečena zamisel. Vrnitev Simonitija – mogoče tudi v pomanjkanju drugih kredibilnih rešitev – se je v tem pogledu nenadoma izkazala za skoraj logično: univerzitetni profesor, ki se je medtem že upokojil, je bil nekoč že minister za kulturo, zato bi mu res težko kdo očital nezadostno poznavanje področja in povezanih izzivov; čeprav so bila mnenja o njegovih dosežkih v prejšnjem mandatu deljena, je bil v tem smislu razmeroma učinkovit, sploh če ga primerjamo z nekaterimi predhodniki ali pač nasledniki.
Preverjen in zanesljiv
Tudi sicer je v malce napetem ozračju imenovanja aktualne vlade Simoniti ponujal vtis širše dovolj sprejemljive izbire; navsezadnje gre za izobraženca, ki se je v svojem polju ustrezno uveljavil in mu ni mogoče oporekati pomanjkanja strokovnosti ali razgledanosti, obenem pa – drugače od nekaterih drugih članov SDS – ni bil nikoli pretirano nagnjen k odpiranju ideoloških tem, vsaj ne na način, da bi neposredno napadal partizansko gibanje ali se celo odkrito zavzemal za domobransko stran, kakor nekateri njegovi strankarski kolegi; razlog je nemara ta, da je bil partizan tudi njegov oče, znameniti skladatelj in dirigent Rado Simoniti (ki je med drugim zložil prvo partizansko opero Partizanka Ana ter uglasbil neuradno primorsko himno Vstala Primorska), morebiti gre tudi za poklicno zadržanost zgodovinarja, toda v okolju, ki je navsezadnje že sito odpiranja starih ran ter bojev za interpretacijo preteklosti, je takšna drža vsekakor dobrodošla. To pa nikakor ne pomeni, da Simoniti do prejšnjega sistema ni kritičen, saj je o nekdanjem režimu ob različnih priložnostih izrekel vrsto tehtnih obsodb; z Dragom Jančarjem je bil tudi soavtor odmevne razstave ter zbornika Temna stran meseca (1998), posvečenih zamolčanim platem slovenskega (in jugoslovanskega) povojnega obdobja.
Povedano drugače, Vasko Simoniti se je na vrh slovenske kulture vrnil kot preverjen kader, ki ne bo povzročal nepotrebnega razburjenja, a bo obenem zanesljivo izvrševal usmeritve vlade in to početje tudi bolj ali manj spretno zagovarjal, podobno kot je to počel v prejšnjem mandatu. Tako se v javnih nastopih pretežno kaže kot realist in pragmatik, ki zmore preslišati tudi kakšno neprijetno vprašanje ali pa elegantno zamenjati temo, spodrsne pa mu le redko (kot mu je na primer na predstavitvi pred glasovanjem o vladi, ko se ni zmogel jasneje opredeliti do vprašanja sovražnega govora v medijih), hkrati pa – včasih tudi po tihem – precej uspešno uresničuje cilje oblasti. V času njegovega prvega mandata je bil na primer sprejet še vedno veljavni zakon o RTV Slovenija, ki je ob nastanku doživel precej kritik (a ga ni nato spremenila nobena od poznejših vlad), malo pred odhodom pa je podpisal še sporazum z ljubljansko nadškofijo, s katerim je Cerkev prejela celoten Blejski otok v brezplačen najem za 45 let. Leta 2006 je preživel tudi neuspešno interpelacijo, v kateri mu je takratna opozicija očitala politična kadrovanja v javnih zavodih, neupoštevanje zakona o RTVS in politične pritiske na medije ter vprašljivo delitev sredstev iz sklada za pluralizacijo medijev. Iz tistega časa je v spominu ostala še za marsikoga sporna izredna pomoč, ki jo je naklonjeno namenil Slovenski matici, ko se ta ni pravočasno prijavila na redni razpis.
Zagovornik dialoga z debelo kožo
Velik del njegove poklicne poti je sicer zaznamovala akademska kariera, v kateri se je raziskovalno posvečal predvsem slovenski zgodovini od srednjega veka do konca 18. stoletja, posebej tematikam vsakdanjega življenja in turških vpadov, a tudi polpretekli zgodovini in vprašanjem zgodovinopisja. V politiko je vstopil kot kandidat na državnozborskih volitvah leta 2000, nato je bil leta 2002 vodja predvolilne kampanje Barbare Brezigar na predsedniških volitvah, leta 2004 pa tudi ustanovni član Zbora za republiko, v katerem je dejaven še zdaj; istega leta je prvič postal minister za kulturo. Kot profesorja so ga študentje po eni strani cenili, češ da so predavanja zanimiva in kakovostna, toda po drugi so nekateri opozarjali na njegov neprimeren odnos, saj naj bi bil na izpitih in na sploh pogosto ciničen; podobno aroganco so mu večkrat očitali tudi kulturniki, ki jih je že kot novopečeni minister zoprno presenetil s stališčem, da »kulturno ministrstvo ni socialna ustanova«, pozneje pa so imeli še marsikdaj občutek, da za njihove težave in pobude nima pravega razumevanja, ampak raje naredi po svoje – navzlic temu, da rad poudarja pomen dialoga.
Po vseh teh letih se ni dosti spremenilo: Simoniti je svoj drugi mandat sicer res začel v neprijetnem obdobju pandemije, a se na nastale razmere včasih tudi ni najbolj spretno odzival. V institucijah so se pritoževali nad pomanjkanjem navodil z ministrstva (tudi glede ponovnega odpiranja), založnike je razburil z izjavo, da področje knjige v času krize ni bilo huje prizadeto, predvsem samozaposlene in nevladnike je zmotilo njegovo zadovoljno sporočilo o »uspešnem lajšanju posledic« koronakrize evropskim ministrom. Takrat je začel (zlasti) neinstitucionalni del kulture, ki ga je kriza najbolj prizadela, ministrstvu očitati nedejavnost, odsotnost konkretnejših ukrepov in neprimeren odnos do področja, saj naj bi bili na Maistrovi gluhi za vse pobude krovnih organizacij in združenj. Navkljub temu, da je ministrstvo vse očitke odločno zanikalo, kulturniki niso odnehali – tako se pred zgradbo ministrstva že mesec dni vrstijo redni protesti, slišati je tudi pozive k ministrovemu odstopu. Vendar pa je Simoniti v preteklosti že dokazal, da ima dokaj debelo kožo; navsezadnje jo bo v nadaljevanju mandata ob nalogah, kot je posodobitev medijske zakonodaje, ali pa ob naraščajočih pritiskih vlade na RTV Slovenija, tudi potreboval.
