Uničevanje kipov in slik je zelo stara zadeva. Rimski učenjak iz prvega stoletja Plinij starejši v 34. knjigi svojega Naravoslovja poroča, da v stari Grčiji ni bilo človeka, ki bi imel več kipov, kot jih je bilo postavljenih atenskemu državniku in filozofu Demetriju iz Falerona – 360; a natanko čez 36o dni so jih tudi vse porušili. Rimski cesar Neron si je po zgledu rodoškega kolosa dal postaviti še večji, 35 metrov visok kip, ta pa je stal dobrih sto let, dokler ni padel pod cesarjem Hadrijanom. Toda uničevanje podob (najprej kipov, potem slik) je prišlo do svojega pojma, ki se mu reče ikonoklazem, šele v Bizancu sredi 8. stoletja, ko je izbruhnil spor glede božjih podob, ikon. Ikonoklasti so se držali biblične zapovedi in trdili, da Boga ni mogoče upodobiti, zato so božje podobarstvo imeli za nedopustno idolatrijo, teološki zagovorniki ikon pa so se opirali na dogmo o inkarnaciji, božjem učlovečenju, po kateri je »naš Gospod Jezus Kristus resnično Bog in resnično človek«, in iz nje izpeljali, da je Kristus vidna podoba nevidnega Boga in torej upodobljiv. Vsakemu ikonoklastičnemu cerkvenemu zboru je sledilo uničevanje ikon in preganjanje njihovih častilcev, toda po kakšnih sto letih so le zmagali ikonofili (če ne bi, tudi ne bi dobili krščanske umetnosti), medtem pa je spor glede božjih podob prispeval k razdelitvi krščanstva na pravoslavno in rimskokatoliško. Pozneje pa še na katoliški in protestantski blok, saj so bili v 16. stoletju protestanti tisti, ki so uničevali podobe Jezusa in Marije v cerkvah (protestantom je bila namreč božja beseda, biblija, čisto dovolj).
S francosko revolucijo pa je prišlo do druge vrste ikonoklazma, ki je potlej postal tudi prevladujoča in še danes uporabna oblika. Objekt uničevanja niso bile več n...
Kolona, ki se po polžje premika. Pomislimo na najhujše: promet je gotovo ohromila prometna nesreča. Ne mine minuta, ko mimo nas zdrvi BMW, za volanom...