Na svetu ni naključij. Še manj v politiki. Najmanj pa v našem političnem prostoru. Najprej smo se smejali in zgražali nad poslancem Marijanom Pojbičem, ki je v navalu nacionalnega ponosa zapisal, da tisti, ki nimajo korenin tukaj in imajo neslovenske priimke, nimajo kaj iskati v politiki. Zapreti jim moramo županska in parlamentarna vrata. Potem smo se čudili, kaj za vraga je pičilo Jelka Kacina, da nam priporoča, da na piknike ne vabimo prijateljev, ki so iz drugih kulturnih in nacionalnih okolij. Okej, Jelko je hotel biti duhovit, pa mu ni najbolje ratalo. Kot mu ne ratuje že lep čas. In potem se čudi, da ga nimajo vsi radi. Potem pa nas je nagradil še sam Janez Janša z mislijo, da je naš največji sovražnik kulturni marksizem. Da se je vse začelo tistega usodnega leta 1848, ko sta Karl Marx in Friedrich Engels napisala Komunistični manifest. Besedilo, ki straši še dobro stoletje in pol po nastanku že s prvimi besedami: Strah blodi po Evropi – strah komunizma.
Naš Janez najverjetneje ni imel v mislih vseh tistih, ki so v imenu nasprotovanja kulturnemu marksizmu trosili smrt po Evropi. Pred desetimi leti na Norveškem, leto...