Združene države so v obdobje zadnjih sto dni do novembrskih predsedniških volitev vstopile v unikatnih razmerah. En kandidat, demokrat Joe Biden, zaradi epidemije kampanjo vodi pretežno iz kleti svojega doma in dosega krasne rezultate v merjenjih javnega mnenja. Ta taktika bunkerja je povsem obratna pravilu, da se mora o kandidatu govoriti čim več, četudi slabo, kot je leta 2016 pokazal Donald Trump. Biden si odmaknjenost sicer lažje privošči, ker je Američanom dovolj poznan, in to tudi po besednih spodrsljajih, ki jih je samoizolacija učinkovito zreducirala. Da Bidnova taktika deluje, pa je bolj zasluga republikanskega tekmeca, ki se premaguje sam. Kaotično (ne)ukrepanje vlade proti virusu je razgalilo vse pomanjkljivosti Trumpovega ad hoc, impulzivnega in instinktivnega načina vladanja brez vsebinskih in strateških pristopov. Tako je država v času, ko bi potrebovala vodenje tudi z zgledom in racionalnimi nastopi, padla še v kaos (nasilnih) protestov ter rasnih in zgodovinskih razkolov.
Ankete zato Trumpu napovedujejo težke čase. Predsednik pravi, da jim ne verjame, in v rokah ima močan argument svoje šokantne zmage pred štirimi leti. Vendarle se ...