Svet je še vedno pogledoval proti trebuhu Evrope, Balkanu, kjer je spomladanska Natova operacija spisala zadnje poglavje režimu Slobodana Miloševića, ko sta se pred jesenskim zasedanjem generalne skupščine ZN v New Yorku sestala zunanja ministra Turčije in Grčije Ismail Cem in George Papandreu in se dogovorila o oblikovanju meddržavne skupine za pomoč v primeru naravnih nesreč. Komaj opažena notica pa je napovedovala, da je tako imenovana »potresna diplomacija«, spočeta z vzajemno grško-turško pomočjo v uničujočem avgustovskem potresu na turškem zahodu in septembrskem v istem letu 1999 v Atenah, v polnem zamahu. Sprava med nacijama, obremenjenima s tremi vojnami in etnocidi, je postajala otipljiva, Papandreu in Cem pa sta dve leti kasneje na poldrugi kilometer od Turčije oddaljenem grškem otoku Samosu posadila oljko v podkrepitev svoje vizije miru. A ta vizija miru se je tako kot vizija turškega pridruževanja Evropski uniji očitno povsem razblinila. Da jo je izničil vonj naravnega plina v Egejskem morju, je preveč enostavna razlaga. Glavna »zasluga« gre Evropski uniji, ki je podobno kot na Balkanu nevralgično točko v vzhodnem Sredozemlju odpisovala, kot da ni del njenega celinskega telesa, čeprav mu je na prelomu stoletja dodala Turčijo s priznanjem statusa kandidatke za članstvo, Atene pa so nato leta 2005 zamižale ob dejstvu, da pravno priznanje Cipra ni pogoj za začetek turških pogajanj z EU, verjetno ne docela prepričane, da bo z njimi rešeno vprašanje leta 1974 razdeljenega otoka z grško-turškim življem, a z vero, da bodo rešeni drugi grški spori z Ankaro.
Šlo je za račun brez krčmarja, ki je štiri leta pozneje prišel za mizo v podobi Nemčije z brezkompromisnim odzivom na grško prezadolženost. Danes ni potrebne velik...