Fotografije praznih ulic, dnevne sobe, ki so jih spremenili v začasne učilnice ali pisarne, otroška igrišča, ograjena z belo-rdečimi trakovi, fotografije plišastih medvedkov z zaščitnimi maskami, dolge vrste ljudi, ki opremljeni z zaščitno opremo čakajo na vstop v trgovino, in posnetki telovadbe na balkonu. Takšne in podobne fotografije in videoposnetke so v zadnjih mesecih ob pomoči občanov zbrali v Mestnem muzeju Ljubljana.
Kmalu po ustavitvi javnega življenja zaradi razglašene epidemije novega koronavirusa, ko je bil mestni muzej za obiskovalce zaprt, so namreč v muzeju zagnali Koronaprojekt. Pod sloganom Čim prej korono v muzej so občane pozvali, naj jim pošljejo fotografije, vtise ali predmete, ki so v času izolacije postali del njihovega novega vsakdana. Ob zagonu projekta so se v muzeju nadejali, da bo zgodba s koronavirusom zaključena v nekaj tednih, zato so zbiranje gradiva časovno omejili, a ker nekateri ukrepi za zajezitev širjenja virusa še vedno veljajo, še vedno zbirajo tudi gradivo. Do zdaj se je nabralo že več kot 1000 fotografij in videoposnetkov.
Pandemijo dokumentirajo za zanamce
Prevladujejo predvsem fotografije praznih mestnih ulic in ograjenih otroških igrišč. »Dlje so izredne razmere trajale, pogosteje so ljudje pošiljali gradivo, ki prikazuje njihovo osebno življenje. Dobili smo vpogled v intimnejše prostore. V času velike noči so denimo pošiljali fotografije praznovanja v domačem krogu,« pove Nejc Kovačič, koordinator Koronaprojekta ter v Muzeju in galerijah mesta Ljubljane pristojen za odnose z javnostmi in trženje. Ob tem sogovornik dodaja, da je med prejetim gradivom tudi nekaj osebnih izpovedi: »Mlada mamica nam je denimo poslala opis poroda v času, ko so veljali strogi varnostni ukrepi. Med drugim je pisala, kako so jo pripeljali v porodnišnico in kako je partner moral počakati zunaj.«
Tokrat ni prvič, da v muzejih gradivo za zanamce zbirajo ob pomoči širše družbe. »Situacija, v kateri smo se znašli, je bila nekaj novega, odziv muzeja pa pravzaprav ni bil neobičajen,« pojasni Nejc Kovačič in doda, da muzeji večkrat pozovejo javnost, naj posreduje gradivo, ki ga nato shranijo za bodoče generacije. »Muzeji niso samo prostori preteklosti, odzivajo se na sedanji čas. Tudi po muzejskih zbirkah lahko sledimo, kako so se muzeji odzivali bodisi na vojne bodisi na družbene pretrese, kot so protesti ali spremembe političnih sistemov. Naša sedanjost je prihodnost neke preteklosti,« pa poudari Blaž Vurnik, vodja kustodiatov in kustos za novejšo zgodovino v Mestnem muzeju Ljubljana.
Digitalno gradivo je prva faza
Zbiranje digitalnega gradiva je prva načrtovana faza projekta. V prihodnje se v mestnem muzeju nadejajo, da bodo lahko začeli tudi zbiranje predmetov, ki jih ljudje povezujejo z obdobjem novega koronavirusa. »Katere predmete bi lahko zbrali, je težko napovedati. Lahko si le predstavljamo, kakšna oblika materialne dediščine bo nastala,« o predmetih, ki bodo spominjali na čas koronavirusa in ki bi v prihodnje lahko dobili prostor v muzeju, Blaž Vurnik ne želi ugibati. Bodo pa med predmeti skoraj zagotovo maske, morda tudi zaščitna oprema zdravstvenih delavcev. »Veseli bi bili tudi vprašalnikov o morebitnih stikih z okuženimi in o simptomih, ki bi pokazali, kako je zdravstvena stroka spremljala paciente. Pa tudi paličic za jemanje brisa, s katerimi zdravstveno osebje ugotavlja okužbo z virusom,« nekaj pričakovanj razkrije Nejc Kovačič.
V muzeju za zdaj selekcije zbranega gradiva še ne delajo, shranijo vse prejeto gradivo. Ker je trenutno zgolj v digitalni obliki, prostorsko niso omejeni. »Ko bomo ocenili, da je primeren čas in se bo obdobje koronavirusa, upajmo, končalo, pa bo čas tudi za selekcijo ali pa vsaj vsebinsko argumentacijo nekaterega gradiva v zbirki,« pove Blaž Vurnik, ki pa razstave zbranega gradiva v muzejskih prostorih vsaj za zdaj še ne napoveduje: »Morda kasneje, tako kmalu pa ne vem, ali bi bila neka predstavitev obdobja smiselna. Bo pa zbrano gradivo zagotovo zelo koristno v prihodnosti, ko se bo treba iz različnih razlogov ozreti na ta čas.«
