‘Stara sem bila dvanajst let. Šolo smo imeli v nekdanji zadrugi. Vsak je imel za vse predmete le en zvezek. Učili smo se predvsem slovenski jezik, računstvo in zgodovino. Partizanski kurir Nejc nas je prihajal obveščat, kadar je vasi grozila hajka. Takrat smo pograbili zvezke in zbežali. S sestro Vido sva tekli proti domu in prebredli vodo pri Pelinovcu, nato pa sva skrili svoja zvezka pod štor tik ob Savinji. Če je hajka trajala krajši čas, je bilo skrivališče kar v redu, kadar pa so se Nemci zadržali več dni, sta bila zvezka in najini torbici vlažni, skoraj plesnivi. Bali sva se tudi deževja, ker bi Savinja lahko poplavila štor z najinimi stvarmi.« Takšni so spomini otroka na šolo v času vojne. Negotovost, ali bo v šolskih stavbah potekal pouk ali ne, ni nič novega. Šolski sistem, ki ga je, pregovorno, utrdila Marija Terezija, je prebrodil mnoge svetovne kataklizme in strašne bolezni. Nekatere generacije v minulih sto letih bi lahko po današnjih merilih šteli tudi za »izgubljene«. A so se merila vsakokrat prilagodila razmeram. Če je bilo treba, so se zožila na najnujnejše. Pisati in računati so se na koncu naučili vsi.
Najpomembnejše vprašanje tega trenutka pa je, ali smo že tako daleč. So tudi šole danes del »izrednih razmer«, kot so jih deležne občine, nočne ure in demokracija? ...
Da so šolske oblasti usodo šolskega leta popolnoma prepustile koronavirusu, se je zdelo v tednu, ko so osnovnošolci nepričakovano preživljali dodaten...