Prosil sem boga, sicer to delam zelo redko in izključno v stanju najvišje stopnje rdečega alarma, da terorističnega napada predprejšnji ponedeljek na Dunaju, v katerem so bili ubiti vsaj trije ljudje, ranjenih pa je bilo dvajset, ni zagrešil kdo iz Bosne in Hercegovine. Poskušal sem si odgovoriti, zakaj za vraga me to skrbi: preziram terorizem, glavni mehanizem samorazumevanja je zame agnostični dialektični materializem, ves čas na skrivaj dvomim o sebi, javno pa o vsem svetu. Tu in tam mi ljudje, ki mislijo, da delajo dobro stvar za sedanjo oblast tukaj, kjer živim, ali za islam kot globalni proces, pošljejo sporočilo, da bi me radi srečali in se fizično maščevali neverniku. Ali pa mi sporočajo, da me bo zaradi mojih besed preprosto ubil bog. To razumem kot del tveganja v javnem delovanju in morda sem nepreviden, ker temu ne dajem velikega pomena. V takih trenutkih zaupam previdnosti, da me bo vsemogočni zaščitil pred tistimi, ki prisegajo nanj. Ne gre ravno za zaupanja vredno metodo, a drugega pravzaprav nimam.
Novica, da je ubiti terorist avstrijski državljan, po rodu iz Severne Makedonije, je trajala ravno toliko kot moj strah: ko so mi dunajski prijatelji začeli sporoča...
Prijatelj je kot vsako leto v svoji trgovini blizu sarajevske katedrale okrasil smrečico. Letos še prej kot pretekla leta: morda zato, da zlo hitreje...
Izobraževalni zavod za javno zdravstvo dr. Andrije Štamparja v Zagrebu je blizu pokopališča Mirogoj, glavnega mestnega poslednjega počivališča, kjer...