Ko je policistka pred desetimi leti Mohamedu Bouaziziju, preprostemu 26-letnemu prodajalcu sadja in zelenjave, odvzela premično stojnico, ga pljunila in udarila v obraz, sta večletno poniževanje in nezmožnost preživetja presegla meje znosnega. Bouazizi se je 17. decembra 2010 v mestu Ben Arous polil z bencinom in se zažgal, osemnajst dni kasneje pa umrl. Njegova smrt je v Tuniziji in potem v mnogih drugih arabskih državah sprožila arabsko pomlad, vstajo ljudi, ki so se od Rabata do Sane lahko poistovetili z Bouazizijevo zgodbo. Toda po desetletju boja navadnih ljudi proti korupciji in zatiralskim režimom ter stremljenja k enakopravnosti, spoštovanju, demokraciji, človekovim pravicam in boljšemu življenju so ideali revolucij neizpolnjeni. Arabski preporod ostaja brez srečnega konca.
Po samosežigu Bouazizija so izbruhnili veliki protesti in po dobrem mesecu dni je padel tunizijski režim predsednika Zineja El Abidina Ben Alija, ki se je na oblasti držal 23 let. Takrat se je ljudsko vrenje preselilo v sosednji Egipt, kjer je po dveh tednih in pol množičnih demonstracij na kairskem trgu Tahrir in v drugih delih države moral oblastno žezlo po 30 letih despotizma na klin obesiti Hosni Mubarak. V primerjavi s Tunizijo je bila egipčanska revolucija zelo krvava. 846 ljudi je umrlo, preden so se Mubaraku odpovedale ZDA, ki pa nikoli niso zares obrnile hrbta vladajočim generalom. Po kratkem vladanju Muslimanske bratovščine, ki je zmagala na volitvah, se je zgodila protirevolucija in generali so s Fatahom Al Sisijem ponovno prevzeli oblast.
Režimi so vračali udarce
Mubarakov padec, ki je bil zaradi dolgoletne brutalnosti režima nepredstavljiv, je spodbudil ljudska vrenja še v skoraj vseh drugih arabskih državah. Vendar so se v Kuvajtu, Savdski Arabiji, Maroku, zasedeni Palestini, Jordaniji, Alžiriji, Libanonu in Iraku protesti po nekaj mesecih končali z omejenimi političnimi koncesijami vladajočih. Ponekod pa niso bili pripravljeni razmišljati niti o čem takem. Ko so se februarja 2011 začeli protesti šiitske manjšine proti kraljevemu dvoru v Bahrajnu, je ta s pomočjo posredovanja Savdske Arabije krvavo zatrl zahteve po večjih političnih in socialnih pravicah. Prav zatrtje te vstaje na eni geopolitičnih prelomnic Bližnjega vzhoda je nakazalo, da se lahko tudi druge revolucije iz stremljenj po arabski pomladi sprevržejo v zimo.
Tri državljanske vojne brez konca
Ta zima je bila in je še posebej ostra v treh državah. Protesti v Siriji so se iz jugozahodne Dere hitro razširili po vsej državi. Toda predsednik Bašar Al Asad, ki ga je Zahod ob njegovem prevzemu oblasti opredeljeval za reformista in zmernega voditelja, je po vzoru očeta krvavo vrnil protestnikom. Z iransko in potem rusko pomočjo se je obdržal na oblasti, Sirijo pa skupaj z drugimi arabskimi državami in svetovnimi silami vpletel v dolgoletno državljansko vojno, v kateri se je rodila tudi Islamska država, ki je pozneje zasedla še večje dele Iraka.
Še eno nadomestno bojišče regionalnih in svetovnih velesil je po mednarodni vojaški intervenciji postala Libija Moamerja Gadafija, ki so ga uporniki ubili po 42 letih na oblasti. Sledila je državljanska vojna, v kateri se ob plemenskih nasprotjih mešajo energetski interesi tujih sil. Država ostaja razdeljena, pod pokroviteljstvom OZN neuspešno potekajo poskusi poenotenja države.
Največja humanitarna katastrofa na svetu pa je v Jemnu. V tamkajšnjo državljansko vojno so po strmoglavljenju savdskega vazala, predsednika Alija Abdulaha Saleha (na oblasti je vztrajal 22 let) prav tako vmešale regionalne in globalne sile. Saleh se je v upanju na ponovni prevzem oblasti povezal z uporniškimi šiitskimi hutiji, ki jih je dolga leta preganjal. Jemen je bil tako s spreminjajočimi se zavezništvi pahnjen v krvav konflikt in postal tudi novo bojišče za regionalno prevlado med Savdsko Arabijo in Iranom.
