Marca je minilo deset let, odkar je Mitja Dragšič na tedaj jubilejnem 50. Pokalu Vitranc odpeljal svoj zadnji slalom. Besede, s katerimi se je poslovil, so povedale več od dejanj. »Bil sem vsaj tako dober smučar, da bi se moral kdaj uvrstiti tudi na zmagovalni oder. Moj domet je bil višji od četrtega mesta,« se je v družbi družine in sotekmovalcev od belih strmin poslovil pohorski alpski smučar.
Čez noč na startu s Tombo
Svojo nadarjenost je up mariborskega Branika potrdil marca 1997, ko je v Schladmingu postal slalomski mladinski svetovni prvak. Odtlej se je njegova kariera odvijala s svetlobno hitrostjo. Nekaj dni po uspehu je že poletel čez lužo, kjer je natanko dva tedna po zmagi na avstrijskem Štajerskem debitiral na tekmi svetovnega pokala. Kot mladinski svetovni prvak je dobil priložnost tekmovati na finalu svetovnega pokala v Aspnu med največjimi slalomskimi velemojstri, med katerimi je v zlatih letih izstopal Italijan Alberto Tomba. To je bilo obdobje slalomskih legend, kar kažejo že rezultati finala. Tekmo je dobil Norvežan Finn Christian Jagge pred Avstrijcem Thomasom Stangassingerjem, Tomba La Bomba pa je bil tretji. Dragšič je imel prevelike oči in je kot Rene Mlekuž odstopil na prvi progi. Slovenske točke je s 13. mestom osvojil Andrej Miklavc, Jure Košir pa je na 17. mestu ostal brez njih.
Mitja Dragšič se je na tekmah svetovnega pokala na slalomih osemkrat uvrstil med najboljšo deseterico, trikrat med najboljšo peterico. Dvakrat, v Flachauu 2004 in Bormiu 2008, je bil četrti, enkrat, v Zagrebu 2008, pa peti. Njegova najboljša uvrstitev z velikih tekmovanj je osmo mesto s svetovnega prvenstva 2008 v Bormiu. Nastopil je na dvojih olimpijskih igrah (leta 2002 v Salt Lake Cityju in leta 2010 v Vancouvru) ter štirih svetovnih prvenstvih.
Karakter za daljše smuči
Ko danes pogleda nazaj na svojo športno kariero, je nanjo ponosen. Prehodil je trnovo pot rehabilitacij po sedmih operacijah kolen, hkrati pa bil žrtev menjave smučarske opreme. »Eden od razlogov, da v športni karieri nisem dosegel več, je, da je prišlo ob prelomu tisočletja do menjave smučarske opreme. Sam sem se učil smučati na klasiki, ki je odražala tudi moj karakter. Bil sem vihrav smučar, poln navdiha, kar so bolj omogočale daljše smuči kot pozneje krajše s poudarjenim stranskim lokom,« se spominja Mitja Dragšič. »Ko sem v sezoni 2001/02 osvojil novo tehniko smučanja, je sledila poškodba. Hudo sem si poškodoval koleno, znanost na medicinskem področju pa še zdaleč ni bila tako razvita kot danes. Spominjam se mnenj številnih strokovnjakov, kako mi bodo operirali koleno, na koncu pa sem vanj prejel štiri vijake. V času, ko bi moral najbolj smučarsko napredovati, sem se ukvarjal z menjavo smučarske tehnike in opreme ter hudo poškodbo.«
Od prve operacije naprej se je Mariborčan naslednjih šest let po vsaki sezoni znašel na operacijski mizi. »Vselej so mi počistili koleno ter ga še malo obdelali. Po vsakem posegu je sledila naporna rehabilitacija. Ponosen sem, da se mi je po vsaki vselej uspelo vsaj približati svetovnemu vrhu,« se trnovih let spominja danes 41-letni Štajerec. »Zadnjo operacijo v Innsbrucku sem si plačal sam, kot tudi vse kasnejše terapije. Slovenske zavarovalnice mi namreč niso krile posega v tujini, sam pa po vseh letih nisem več zaupal slovenskim strokovnjakom. V času kariere sem veliko vlagal vase. Ni mi žal, saj sem storil vse, da bi bil uspešen. Je bil pa to razlog, da mi po koncu kariere ni ostalo kaj dosti denarja. Morda toliko, da bi šel lahko dvakrat na morje, ne pa, da bi lahko vsaj eno leto gledal v zrak in iskal naslednje življenjske korake.«
Za zdaj raje doma kot v tujini
»Ko sem postavil smuči v kot, nisem vedel, kaj bom počel v življenju. Nikoli nisem imel želje, da bi postal smučarski trener. Toda kmalu sem pojedel zarečeni kruh, saj sem si želel delati z otroki. Tedanji predsednik Branika Drago Rataj me je sprejel z odprtimi rokami in še danes delam z mladimi alpskimi smučarji. Najprej sem treniral otroke do 14. leta, zdaj tudi do šestnajstega. Trenutno mi več pomeni, da delo opravljam doma in se posvečam družini. Zavedam se, da bi v tujini zaslužil kakšen evro več, a za zdaj še nisem pripravljen na nove izzive,« odgovarja Mitja Dragšič, ki ima številno družino. Iz prvega zakona ima dve hčerki, z novo partnerico pa imate še dve hčerki, eno skupno.
V zadnjih letih je nekdanji alpski smučar v javnosti najbolj viden v času Zlate lisice. Na največji slovenski ženski tekmi svetovnega pokala je vodja tekmovanja. Kako zahtevno delo opravlja, kaže tudi podatek iz zadnjih let, ko se je Zlata lisica večkrat selila v Kranjsko Goro. Vselej so mariborski organizatorji storili vse, da bi prireditev ostala na Pohorju, a so šle po izgubljeni bitki z vremenom ure dela na progi in neprespane noči v nič. Treba je bilo zavihati rokave in tik pred zdajci na Gorenjskem pripraviti podkorenski poligon.
»Ko so pred petimi leti člani Branika pristopili k meni in me vprašali, ali bi opravljal funkcijo vodje tekmovanja, sem bil presenečen, a hkrati počaščen. Sprejel sem izjemno odgovorno funkcijo, saj je Zlata lisica ena najprepoznavnejših športnih prireditev v Sloveniji, ki ima že 58-letno tradicijo. Pri pripravi Zlate lisice gre za timsko delo. Ob sebi imam številne najizkušenejše organizatorje, s katerimi smo postali dobro uigrana ekipa. Vsako leto se pod Pohorjem odvije nova zgodba, kar pomeni, da smo vedno znova soočeni z novimi izzivi,« sklene pogovor Mitja Dragšič, ki bo z mladimi smučarji tudi na tirolskih ledenikih na snegu predvidoma do konca junija.
